LIFECUTTER + 5237, ROLY PORTER

LIFECUTTER + 5237, ROLY PORTER

Recenzija dogodka
16. 6. 2017 - 14:30

Kongresni trg, Ljubljana, 15. 6. 2017

 

»Junij v Ljubljani« ne pomeni zgolj preproste opredelitve nekega časa in prostora, pač pa tudi festival sredi Ljubljane na Kongresnem trgu. Festival Junij v Ljubljani naj bi obiskovalcem ponujal zabavne prireditve čez dan in visoko kulturo ob večerih, vse to seveda brezplačno, udeležijo pa se ga lahko tako domačini kakor tudi tuji obiskovalci, ki naj v svet nato ponesejo lepo besedo o visoki slovenski kulturi.

Tudi letos se je v program festivala vmešal Muzej tranzitorne umetnosti – MoTA, ki je tokrat, sicer v sklopu Sonice ob boku Kina Šiška, na veliki oder sredi trga pripeljal Rolyja Porterja ter Lifecutterja in 5237, ob tem pa še razglasil prejemnika nove nagrade Tesla v okviru lastnega umetniškega natečaja, ki se osredotoča na nove, progresivne umetniške forme.

Logika za takšnim dogodkom je seveda povsem jasna: v javni prostor umestiti progresivnejše oblike sodobne umetnosti v kakršnikoli preobleki že ter s tem razširiti koncept kulturnega programa, namenjenega množicam. Na vprašanje, ali sam koncept dogodka odtehta tudi vse njegove pomanjkljivosti, pa bomo morali še odgovoriti.

Predstavniki Mote so najprej razglasili zmagovalca natečaja Tesla Award. To je bil Aljaž Celarc, ki se, tudi ob pomoči ZRC SAZU-ja, letos na triglavski ledenik odpravlja preučevat odnos človeka do narave ter premišljevat o nujnosti ohranjanja naravnih lepot. Raziskovalnega projekta se bo lotil s pomočjo prostovoljcev, ki se bodo z njim in ekipo pogovarjali o svojem doživljanju ledenika in okolice. Prijavite se lahko tudi sami - preko spletnega obrazca, vse do 25. junija.

Podelitvenemu ceremonialu je sledil obetajoč performans Lifecutterja ob vizualni podpori 5237. Pričakovanja so bila visoka, saj vemo, da je Lifecutter znan po udarnih, močnih živih nastopih, sploh pa so še narasla po izdaji albumov Safe Place in Death(c)rave, ki sta tako vsebinsko kot tehnično čudovito izpopolnjena projekta. A vendar, to, kar bi moralo zlomiti vsaj pol občinstva, ni doletelo niti prve vrste. Medtem ko ni bilo jasno, ali del posedenega občinstva zares uživa v nastopu ali pa le kulturno sedi na mestu, ker se tako pač spodobi, smo ostali - nekoliko zmedeni posamezniki - iskali primernejša mesta, ki bi nam nudila vsaj približno solidnejši doživljaj zvoka. Nismo jih našli ne neposredno ob zvočnikih niti najbližje odru, kolikor se mu je sploh dalo približati. Po kakih dvajsetih minutah se je neposredno pred odrom znašla že kar zajetna množica v upanju, da bo tako od koncerta dobila kaj več. Pa ni. Tega manka jakosti zvoka niso zmogle nadomestiti niti zares hude in hipnotične vizualije Stelle Ivšek alias 5237.

Za Lifecutterjem je nastopil Roly Porter, opevan kot mojster cinematičnih krajin, ki vodijo od črnih lukenj do inverznih eksplozij ter rojstva in smrti zvezd. Tokrat pa, žal, le smrti zvezde, pa še to zelo, zelo, zelo oddaljene, sicer bi kak zvok gotovo slišali vsaj za potenco glasneje. Poslušalci v prvih vrstah, recimo jim fani, ki so upravičeno pričakovali več, so se samo še sesedli pred oder. Ni bilo več jasno, ali bolj uživajo ob performansu luči in dima ali ob branju z ustnic.

Vprašanje, če je tak glasbeni dogodek sploh smiselno presojati, je še vedno odprto. Marsikomu se je zdelo fino posedeti na tleh v parku ob pivu, malce pokramljati s prijatelji ob oddaljeni glasbeni spremljavi bojda hudih sodobnih elektronskih glasbenikov, komu pa se je zgolj porajalo vprašanje, kakšen smisel ima deliti tako imenovano sodobno umetnost med množice, če se je ne posreduje v njeni celostni podobi. Ali je bolje vstopati v širši krog javnosti, pa četudi s pomanjkljivo izvedbo, ali pa je neko delo bolje spoštovati v njegovi celoviti pojavnosti, pa četudi v bolj zaprtih prostorih? Pretekli dogodek se je tako izkazal za dvorezen meč, s samim konceptom na mestu, a z izvedbo, ki je vzbudila pomisleke ...

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Komentarji

tekst?

Legitimna spraševanja. Jaz zelo pozdravljam tovrstne pokušnje, izkušnje, četudi so dvorezne in najverjetneje veliko bolj komplicirane v izvedbi.
Izbor Lifecutterja (in projekcije) se mi je zdel super, je pa res, da je jakost zvoka pač bila "korektna" in ne konkretna. Iz vidika dinamike, (ne) poslušljivosti in s kombinacijo vizualizacij, ki so poslušalcu približale zvok, se mi je to zdela res dobra izbira. Tudi stoli se mi niso zdeli čisto mimo.

Izbor Rolya Porterja je pa bil precej ponesrečen. Izvajalec, ki gre skozi le med svojimi fani in v zvočno čistem in predvidljivem okolju, pač ni imel prostora na takem mestu in znotraj takega koncepta.

Hočem povedat, da vstopat v širši krog publike nujno ni povezan s pomanjkljivo izvedbo, četudi se pač vedno soočaš tudi z realnostjo publike. In vsake tolko je prav, da se. Zato sem zelo vesela, da se je dogodek presojal, ker je to: "kakšen smisel ima deliti tako imenovano sodobno umetnost med množice, če se je ne posreduje v njeni celostni podobi" pač ključna zadeva.

Torej, Porterja v Šiško za fane, ki ga poznajo, bodo poslušali v tišini in plačali za karto, na kongresca pa naslednjič pač kako manj specifično, višefrekvenčno in morda tudi jakostno bolj ojačano zadevo, pa bo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.