Lisa Hannigan, Saint Sister, Daniel Vezoja | Radio Študent

Lisa Hannigan, Saint Sister, Daniel Vezoja

Recenzija dogodka
3. 4. 2017 - 14:30

foto: Urška Boljkovac/Kino Šiška
Kino Šiška, 31. 3. 2017

 

Pretekli petkov večer smo bili v prostorih Kina Šiška priča predvsem akustično obarvanemu dogodku. Odvil se je namreč koncert irske pevke in kantavtorice Lise Hannigan, ki je za to priložnost slovenskemu občinstvu predstavila svoj  najnovejši dolgometražec At Swim. Ta pevkin tretji solo album smo nedavno predstavili tudi v Tolpi Bumov. Svoj pečat na glasbeni svet je vtisnila že kot pevka na albumih in nastopih irskega kantavtorja Damiena Rica. Odgovor na vprašanje, ali se tudi na samostojni poti drži sramežljivega nastopa, kakršnega smo poznali ob Ricu, pa smo izvedeli ob tokratnem koncertu.

Že vstop v prostore Katedrale nam je dal vedeti, kakšna atmosfera se nam ta večer obeta. Ljudje so mirno sedeli, se ob hladnem pivu pogovarjali in čakali na pričetek prvega dela dogodka. Nato je nekaj minut čez osmo sam na oder prikorakal domači kantavtor Daniel Vezoja. Takoj je bilo opaziti, da Vezoja poje z občutkom. Lepo obvladuje svoj glas, vendar se na trenutke skozi sicer solidno angleščino zazna slovanski dialekt. Vseeno pa je karizmatični nastop osamljenega folk izvajalca strogo držal pozornost občinstva. Ob skladbi Suzanna Smiling je bilo denimo opaziti počasno zibanje poslušalcev ob romantičnem opevanju, brenkanju na akustično kitaro in prijetnih aranžmajskih dodatkih. Skupina, ki je Vezoji dodatno barvala repertoar, je na trenutke morda delovala leseno, vendar to ne pomeni, da glasbeniki v svojem izvajanju niso bili precizni. Slišati je bilo natančno in dinamično kontrolo orgel ter wurlitzerja, za katere je skrbel Dejan Slak, in pa violinske dodatke, ki so z uporabo dvojemk  prišli do res močnega izraza. Zaključna skladba Where The Light Resides je v bolj minimalistični verziji delovala celo bolje od svoje studijske različice. Slovenski kantavtor je oder zapustil ob vriskanju in toplem aplavzu.

Drugi del dogodka so zaznamovale barve atmosferičnega folka oziroma - po njunih besedah - atmosfolka, na oder sta namreč prikorakali članici irske zasedbe Saint Sister. Nastop sta otvorili s prelepo balado Castles, s katero sta občinstvu Kina Šiška hitro predstavili svojo zvočno podobo. Subtilna uporaba sintetične podlage, za katero skrbi Morgan MacIntyre, se je lepo mešala z zvoki keltske harfe, na katero igra Gemma Doherty. Harmonična tančica njunih nežnih glasov je zasanjano lebdela ob harfističnih fražoletih in loopanih ritmičnih shemah. Paleto sta skozi nastop barvali s skopo inštrumentacijo, a sta z uporabo natančne glasovne postavitve delovali nadvse bogato. Očitno se talentirani pevki še nista povsem navadili nastopov, saj sta med izvedbami svojih vilinsko zvenečih skladbic izpadli kar nekam sramežljivo. Vendar pa je vse skupaj vseeno delovalo precej naravno in prej simpatično kot narejeno. Težko pa je reči, kateri del njunega nastopa je predstavljal vrhunec. Ob emocionalni Cold Feet je dvojec skozi molovsko sestavo pesmi in uporabo lebdeče atmosfere vokalov denimo skoraj božal ušesa in srca poslušalcev. Ob skladbi Madrid pa je bilo v njuni aranžmajski paleti občutiti še dodatno svežino. Vokalni sempli in dodelana bas linija so v zaključku koncerta namreč močno navdušili prisotne.

Prihod Lise Hannigan in njene skupine je spremil val vzklikov in ploskanja. Suhljata Irka se je postavila pred mikrofon in začela z uvodnimi vzkliki skladbe Ora, ki so skozi efekt odmeva prijetno zaplavali po odru in med občinstvo. Že takoj je bilo opaziti Lisin značilno nežen sopran, kakršnega dobro poznamo še iz začetka njene glasbene kariere. Ta blaga esenca njenega vokala se je lepo spletla z atmosfero klaviatur, bobnov in basa Lisine podporne skupine. Tako nam je že uvodna skladba pokazala smer nadaljevanja.

Večerni nastop nam je predočil, kakšna izvajalka je Lisa Hannigan. Glasbenica je očitno navajena odra, njen energičen pristop do igranja ter miganja pa bi lahko primerjali z značilnim nastopom Regine Spektor, s tem da namesto klavirja mlada Irka raje poprime za kopico drugih inštrumentov. Skozi skladbe smo slišali Lisino igranje na klasično kitaro, mandolino, ukulele in harmonium. Med pavzami je Lisa z naravno humornimi pripombami občinstvo obdržala v pozitivnem duhu, skladbe je posvečala različnim ljudem, denimo organizatorjem balkanskega dela turneje, dekletu, ki ga je srečala na ulicah Ljubljane, ali pa celo naključnemu obiskovalcu koncerta. Tudi takšni hudomušni intermezzi so pokazali, da Lisinega sramežljivega nastopa, kakršnega smo bili vajeni iz Ricove kariere, ta večer gladko ni bilo opaziti.

Na trenutke pa je bilo kar pogrešati krhkost njenih zgodnejših korakov. Nismo bili torej priče prezenci, primerljivi njenim nastopom ob Damienu Ricu, ko je delovala bolj v duhu skoraj nepremične Hope Sandoval. To gre pripisati tudi njenim skladbam, ki za folk delujejo precej bolj poskočno kot žalostinke njenega bivšega glasbenega partnerja. Sicer pa je bilo to določeno krhkost vendarle čutiti ob skladbah Fall in pa Snow, ki ju je delikatno odigrala kar sama. Skozi koncert je Lisa Hannigan dokazala, da je lahko vodilni glas odra in da je vešča v izvajanju tako žalostnih balad kot tudi poskočnih skladb folk in kvazi-country repertoarja.

Glavni del nastopa je zaključila s skladbo Knots, nato pa je skupaj z dvojcem Saint Sister za bis odpela še vokalno Anahorish, s katero je pokazala tudi sposobnosti vokalne harmonizacije. V popoln zaključek folk dogodka pa smo nato zajadrali s skladbo A Sail. Tu so Lisa Hannigan, njena solidna podporna skupina in članici Saint Sister dokončno zaključili še tretji del prijetnega večera nežno-romantičnih občutenj.

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.