Avtor fotografije: Jože Svetičič

Kino Šiška, 2. 4. 2014

Včerajšnji večer mikavne dvojne poslastice je zadišal na poštene obete za pomladno koncertno sezono, ki ravno dobro vžiga motorje. Raztroseno po mestu bomo imeli v prihodnjih mesecih dovolj priložnosti, da se naužijemo aktualnih vsebin z najrazličnejših koncev ...

Kino Šiška nam je na dan po šaljivem prvem aprilu v goste pripeljal múm - izkušen kolektiv islandskih eteričnih godcev, tem pa je v blesteči kombinaciji sopostavil samotnega prekmurskega jezdeca sintov, beatov in melodij. Kleemar je imel včeraj izjemno priložnost svojo glasbo predstaviti kar najširšemu krogu potencialnih „nišnih“ poslušalcev, ki ga morda še niso zares spoznali, kljub temu da njegovemu imenu skozi leta gotovo niso uspeli ubežati. Ob njegovem nastopu in vse bolj proti njegovemu zaključku je Katedrala Kina Šiške polnila kapaciteto in ob koncu je najbolj vidnemu komadu splita s Trus! - komadu Bored Of Canada ploskala in vzklikala za domačega izvajalca zavidljivo napolnjena dvorana. 

  

Kleemar je na velikem odru v primerjavi z bendom videti „majčkeno“, drobno. Vendar izpostavljen izza svojega krmila s podporo z glasbo dovolj ujemajočih se vizualij lahko uspe s predajo svoje vsebine. Posebno je to res takrat, ko nevidna gibala med publiko in izvajalcem vzpostavijo stik tihega zavezništva, ko pozitivna komunikacija steče. Kleemarjeve melodične elektronske kompozicije, ki največ dolgujejo otoškim tradicijam „inteligentne plesne glasbe“, so v sanjavem uvodu še bolj sanjavim múm vzletele v vsem svojem zatripanem potencialu. Če izpustimo drobec ali dva muzike, ki se spogleduje tudi s trenutno bolj aktualnimi, ritmično bolj efikasnimi plesnimi stili …, če torej ta drobec ali dva izpustimo, lahko brez vsakega pomisleka rečemo, da Kleemar kljub ritmični matrici izgrajuje glasbo za sončevo prehajanje meje obzorja – glasbo, namenjeno začaranemu opazovanju. če bi poizkusili uzreti horizonte tudi onkraj te drže, bi kaj kmalu zapazili manko siljenja čez rob te razpoloženjske romantike. Tega najbolje izrazi odsotnost izrazitejše bas linije, ki njegov groove drži na vajetih stran od vznesenega, čeravno počasnega plesnega koraka in bokov. Ta opazka naj se vzame kot normativno nevtralna, le vredna izpostavitve. Konec koncev je verjetno prav ta moment tisti, ki Kleemarjevo glasbo drži v posrečeni liniji, ki smo ji bili priča s sklopom dveh včerajšnjih koncertov.

Múm so tako imeli srečo, da so oder prevzeli ob že vzpostavljenem, za njihovo glasbo nadvse plodnem vzdušju. Tudi zato je bil vhod v lahkotni meander njihove muzike tako zelo prosojen, tako zelo logičen. Petnajstletna kilometrina Islandcev je nekaj z lahkoto opaznega ob njihovem dinamično nihajočem nastopu. Nekaj posebnega je že sama uigranost zasedbe, še bolj pa njihova vrlina vzpostaviti svojo glasbo v lebdečih vzorcih, ki na muzikalne vzvode mečejo varljivo luč preproščine in enostavne izgradnje. Dejstvo je, da so Islandci kot šahovski mojstri svojega vzorca, ki znajo figure v dolgih efikasnih lokih premikati skozi različne taktične postavitve z enotnim ciljem. Ta je obenem pesem in vzdušje in celostna atmosfera. Pesem z odmevi poznane, že intuitivno dojemljive islandske patine z značilnimi eteričnimi vokali in besedili neznanih dežel, ne pretiranega postrockovskega sklopa kompaktnega kitarskega inštrumentala, trenutnih bolj vžemajočih melanholičnih godalnih vzgibov in očarljivo mimobežne, a hkrati sila pomembne in vznemirljive elektronike. Múm je bend multiinštrumentalistov, ki z lahkoto prehajajo med strunami, tipkami, nevidnim softwarom in mikrofoni. Tu je njihova glasba najbolj varljiva. Večina pasaž je v živi verziji izvedena drugače, kot zveni na studijskih posnetkih; začenši z atmosferičnimi uvodi je vsaka taka pasaža v tehničnem smislu lahko precej trd oreh za usklajeno in posrečeno izvedbo, precej velik potencial za razpad po centralnih šivih. Vendar pa Islandcem to uspe kot brez truda, kot bi jim bilo vcepljeno po njihovi eterično vzneseni in kanček hipijevski naravi, ki je lepo žarela z odra, ter v njihovih posrečenih in s strani publike tudi toplo pozdravljenih komentarjih med komadi ... Múm so odigrali širok repertoar kombinacije novega materiala z lanske plošče Smilewound in starejših komadov. Lok koncerta so postavili v osmišljene linearne vzpone in padce s sklopi balad – po njihovo – tihih pesmi, ki jim je znal dovolj hitro slediti razbijajoči raztur. Posebej zanimivo in pohvalno na vse strani je dejstvo, da je komunikacija med izvajalci in občinstvom najmočneje zažarela ravno ob najbolj nedavnem materialu, kar priča tako o zasedbi, ki je na enem svojih vrhuncev, kot tudi o publiki, ki se je pripravila na vsebino ...

Super razpoloženjska glasba, torej, in še posebej posrečen „kuratorski“ izbor gladko namazane kombinacije izvajalcev – včeraj torej nič ni manjkalo. Katedrala je bila po mojem mnenju zelo solidno, celo presenetljivo napolnjena, sploh glede na to, da je bil koncert, kolikor vem, sprva načrtovan za manjšo dvorano. Dobro je bilo, torej, verjamem pa, da tudi uspešno ...