eMCe plac, Velenje, 16. 10. 2012

Včeraj zvečer je koncertna ponudba na domačih tleh pozornost obrnila stran od Ljubljane. Vrhunski koncert se je zgodil v eMCe Placu v Velenju, kjer so nastopili Menace Ruine in Mamiffer.

Mladinski center v Velenju je že ob samem vstopu deloval drugačno, saj se je bilo treba najprej soočiti z dvema varnostnikoma, poleg tega pa je celoten prostor deloval zelo sterilno. Če si navajen zakajenih in umazanih prostorov, ti je tako urejen prostor malce tuj in s tem je pogojena tudi koncertna atmosfera. Prvi so nastopili Mamiffer, ki so v sami esenci dvojec, ampak za to turnejo so bili podkrepljeni z bobnarjem, ki preigrava v zasedbi Burning Witch, in basistom, ki ustvarja v zasedbi Thrones. Njihov nastop je bil izredno razgiban in kompleksen. Že od samega začetka je bilo jasno, da bo to pravo sonično potovanje skozi različne hrupne pokrajine.  Uvod v potovanje je bil večplasten in razvlečen noise, ki je postopoma pridobival glasnost in nato izginil v mirovanje ter prepustil zvočni prostor klavirju in nežnemu glasu polovice jedra Mamiffer, Faith Coloccia. Zanimivo je bilo opaziti, da nihče izmed članov zasedbe ni pretirano izstopal oziroma da ni bilo nikakršnega razvrščanja egov po hierarhični lestvici, saj je vse skupaj delovalo zelo horizontalno in vsak posameznik je imel svoj trenutek. Kljub minimalistični prisotnosti bobnov se je prav bobnar najbolj vživel v nastop in večkrat uporabljal bizarne pripomočke za hrupanje.

Mamiffer se delovali zelo hipnotično, saj so večkrat začarali nekakšen magičen krog ponavljajočih se riffov, ti pa so bili mojstrsko prekinjeni in ponovno je bend klical po pozornosti z drugačnim poglavjem svojega performansa. Njihov nastop se je zaključil z zelo glasnim drone doom delom. Takrat je tudi Aaron Turner začel kričati v mikrofon in to je bil pravi veliki finale njihovega nastopa.

Večer je zaključila kanadska zasedba Menace Ruine, ki je prav tako v osnovi dvojec, ampak v nasprotju z Mamiffer Menace Ruin nista bila podkrepljena z dodatnimi člani. V primerjavi s prejšnjim nastopom sta bila pravi kontrast, saj nista imela toliko opreme na odru. Duo je imel le mašinerijo, ki je bila potrebna za ustvarjanje njune glasbe. To je bil tudi razlog, zakaj je vse skupaj zvenelo manj organsko kot pri Mamiffer. V samem začetku je to bilo moteče saj zvočna slika ni imela takega razpona kot pri prvem performansu. Menace Ruine igrajo zelo edinstveno zvrst, ki jo je tudi zelo težko definirati. Nekako jih povezujejo z black metalom, saj imajo v svoji glasbi pridih ritualnosti. Drone in noise jima prav tako nista tujka, saj se ogromno elementov njune glasbe ozira prav na to. Upravičeno lahko rečemo, da gre za eksperimentalen bend, saj je njun zvok zelo unikaten in povsem netipičen. Predvsem pa je celota zvočne podobe psihedelična.

Sprva je bilo težko pasti v globino njihovega nastopa zaradi prej omenjene razlike z Mamiffer, ampak po nekaj komadih je njuna  hipnotična sila začela delovati. Vokal klaviaturistke je bil brezhiben, spominjal je na nekakšno srednjeveško petje z zelo hipnotičnimi vokalnimi linijami. Prav vokal in zvok klaviatur sta pri Menace Ruine nekaj edinstvenega, bistvena pa sta tudi hrup in ritem, ki ga ustvarja druga polovica benda. Celota deluje tako magično kot morasto. Res je, da je bil njun nastop dosti manj razgiban kot nastop Američanov, ampak je tudi njun žanr nekaj popolnoma drugega, nekaj, kar ni na istem nivoju. Menace Ruine je bend, ki ga je težko poslušati tako v živo kot na studijskih posnetkih, saj imaš le dve možnosti - ali ti je zelo všeč ali pa je povsem mimo.

Njunemu nastopu je manjkal kakšen bolj hrupen komad pa tudi kakšen hit s starih izdaj. Kakor koli že pa je bil njun nastop zelo zanimiv in edinstven. Enako kot pri Mamiffer je bil oder preveč svetel in prave luči bi lahko naredile koncertno doživetje dosti bolj popolno. Na momente je bilo to res moteče in škoda, da lučkar ni imel občutka za takšen žanr in atmosfero. Moteča je bila tudi zavest, da je bil koncert zelo slabo obiskan. Takšni bendi si prav gotovo zaslužijo dosti več pozornosti, ampak očitno živimo v času, ko je vse na dosegu roke in so ljudje preveč „škrti“ in leni, da bi se organizirali ter odšli na takšen koncert, ki ni v glavnem mestu oziroma ki je zunaj njihovega lagodja.