MoTA Point, 27. 3. 2014

Zvočna pesnitev 8-ih prepariranih šivalnih strojev Martina Messiera ali SEWING MACHINE ORCHESTRA

V sklopu dogodkov Sonica Series se je včeraj v še svežih prostorih novonastalega centra sodobnih umetnosti, MoTA Point, zgodil že osmi dogodek po vrsti. Serija dogodkov, ki nekako poskušajo dopolnjevati rdečo nit istoimenskega festivala SONICA, je včeraj postregla z avdio-vizualnim performansom kanadskega umetnika Martina Messiera, ki nosi zanimiv naslov Sewing Machine Orchestra. Čeprav smo bili v uvodnem nagovoru deležni razlage s strani organizatorjev, da se pričujoči dogodek nekoliko odmika od njihovega začrtanega programskega koncepta, se nam je včerajšnja programska poteza zdela še kako na mestu. Najprej zgolj zaradi dejstva, ker podobnih dogodkov v naši deželi ni moč okusiti prav pogosto in drugič, ker je Messier za pričujoči dogodek lani prejel nagrado na festivalu Ars Electronica. Ker vemo, kakšno težo nosi omenjeni festival, smo lahko z zanimanjem pričakovali včerajšnjo „Zvočno pesnitev osmih prepariranih šivalnih strojev“.

Zaradi dejstva, da so podobno zasnovani umetniški performansi pri nas redkost in da gre v večini primerov za prežvečeno reinterpretacijo nekega zgodovinsko ključnega dela, v tem primeru zvočno konkretnega ready-madea, kakršna je denimo Ligetijeva Simfonična pesnitev za 100 metronomov, nas je v začetku navdajala rahla skepsa, da bomo tudi tokrat na kraju izrekli pogosto kritiko „že slišano, že videno“. Po drugi strani smo zavedajoč se, da se novosti zaznava po daljši časovni distanci in da omenjene novosti skozi zgodovino nastajajo prek postopnih odmikov k nečemu novemu, vse našteto vzeli v zakup in se raje prepustili zvočno vizualni kreaciji kanadskega umetnika.

Že začetna postavitev osmih legendarnih „Singeric“ v linearno vrsto nas je napeljevala k misli, da bomo tokrat priča načrtno zasnovanemu delu, kjer bo prostor za naključje ali sprotno kreacijo precej omejen. O tem pričajo najprej sama postavitev in skrbno zasnovana prepariranost prek različno postavljenih kontaktih mikrofonov vzdolž resonančnega ohišja zvočnih objektov. Najbrž ni naključje, da je Martin Messier uporabil natančno 8 strojev, ki natanko ustreza intervalni razdelitvi oktave na osem tonov oziroma poltonov. Sama uvertura je vse skupaj potrdila. Začetni zagon prvega stroja iz leve, če upoštevamo perspektivo občinstva in običajno intervalno glasbeno logiko, nam je postregel s precej čisto frekvenco nižjega registra. Kasnejše dodajanje, ali bolje zaganjanje in manipuliranje preostalih strojev v smeri iz leve proti desni, je prejšnjo trditev še podkrepilo. Vse skupaj je postopoma delovalo kot nekakšna aditivna sinteza zvoka, kjer se osnovnemu tonu skrajno levega šivalnega stroja postopoma nalagajo ali dodajajo višji (alikvotni) toni. Končni rezultat včerajšnjega performansa je bil torej spektralno bogat zvok. Če si dovolimo rahlo posplošeno oznako včeraj doživetega iz vidika tehnične plati, bi lahko zaključili, da kanadski umetnik serijo 8 singeric uporablja kot nekakšen midi vmesnik ali kontroler med prej skrbno zasnovano zvočno-svetlobno zgodbo na laptopu, ki vse skupaj poganja in nadzoruje, ter na drugi strani konkretno zvočno-vizualno realnostjo šivalnih strojev in Messierjevim fizičnim poseganjem po njih.

Če se sedaj oddaljimo od same tehnične razlage včerajšnjega performansa Sewing Machine Orchestra in se raje osredotočimo na formalno-stilsko plat doživetega, bi lahko slabe pol ure trajajoč dogodek v dvakrat prijetno zapolnjeni avli MoTA Pointa orisali kot fragmentirano, v sekcije razdeljeno zvočno renesanso šivalne delavnice. Messieru je preko prej opisane tehnične plati uspelo ustvariti sistem, kjer osnovne fizikalne danosti konkretnega objekta – šivalnega stroja, izkoristi in obenem s pomočjo sodobnih zvočnih orodij manipulira do te mere, da slišano na trenutke zvočno učinkuje vse prej kot sozvočje osmih šivalnih strojev. Prek dodajanja napetosti ali obračanja zadnjega ovalnega obroča singeric Messier različno kontrolira dinamiko in fazo posameznega zvoka. Tako smo bili priča seriji različnih zvočnih partov, kjer so nekje v ospredje prihajale ritmične fraze, ki jih je Messier po želji prekinjal, pospeševal ali upočasnjeval, prek svojega neposrednega vpliva na skrajno desnem stroju, nekakšnem „nadkontrolerju“ vseh ostalih. Na frekvenčni plati se je dinamika slišanega raztezala od konkretnih zvokov samih strojev do manipulativno spremenjenih zvokov, ki so na trenutke asociirali na basovski klarinet. Prek različnih glisandov, ritmično precej enostavnih sekvenc in z nepričakovano hrupnimi vstopi, je končni rezultat deloval kot nepredvidljivo zvočno potovanje. Najbrž gre iskati razloge za razmeroma kratko trajanje nastopa tudi v tem, da bi daljši koncept nehote vpeljal tisto nepotrebno ponavljanje in statičnost.

Za zaključek bi lahko sklenili, da je Sewing Machine Orchestra skrbno dodelan avdio-vizualen projekt, kjer je vse do potankosti načrtovano. Pohvala gre tudi minimalističnim svetlobnim učinkom, ki so sledili frekvenčni liniji zvočnega dela, tako da se je intenziteta svetlobe večala z višanjem frekvence in obratno, oziroma so luči sledile ritmičnim zvočnim zankam šivalnih strojev. Delna kritika leti predvsem na sicer redke spodrsljaje pri gestikulacijskem performansu Messierja, ki je v želji, da bi delu vnesel humano performativno noto, svojo igrano „manipulativnost“ delno razkril. V ideji performansa bi vsaka avtorjeva gesta privedla do zvočne spremembe. Zaradi rahlih zamud ali prehitre kretnje se nam je za trenutek vsa magija umetniškega sobivanja stroja in človeka razblinila. Po drugi strani pa smo bili že vnaprej prepričani, da nad vsem skupaj lebdi stroj ali bolje, programski zapis. Človeški poseg je, kot vedno, tudi v včerajšnjih dveh izvedbah prinesel rahle odmike matrici, pa čeprav nam je med pavzo sam avtor zaupal, da bo končni zvočni rezultat popolnoma enak. Za zadnjo trditev bi bila potrebna še dodatna analiza, kipaje je na tem mestu nepredmetna. Vsekakor upamo, da bo včeraj predstavljeno imelo nek vpliv na domače podobne poizkuse, ki se vse prevečkrat modno zatekajo v improvizacijo.