Mayhem, Inferno, Dragged Into Sunlight v Novi Gorici

Mayhem, Inferno, Dragged Into Sunlight v Novi Gorici

Recenzija dogodka
9. 4. 2017 - 14:00

Mostovna, Nova Gorica, 7. 4. 2017

 

Kdor vsaj malo pozna black metal sceno, ve, da je eden izmed temeljnih albumov te zvrsti in scene prav leta 1994 izdan album De Mysteriis Dom Sathanas. In kdor je vsaj malo s svojim črnim srcem del te scene, mu je le-to poskočilo ob novici, da bodo Mayhem na rodni grudi album odigrali v celoti in to ovekovečili v obliki live plošče in DVD-ja, ki sta oba potem bila izdana decembra lani prek samih Mayhem, in sicer pod naslovom De Mysteriis Dom Sathanas Alive. Live album smo tudi nedavno predstavili v oddaji RŠ Koncert. A kadar bije črno srce, potem bije močno, zato se je vse glasneje začela izražati zahteva, da bi Mayhem dotični album odigrali še kje in kar se je sprva zdelo nemogoče, je postalo mogoče – The True Mayhem so se odločili posvetiti nekaj mesecev igranju omenjene plošče v celoti v različnih krajih – in eden teh krajev je bil tudi Nova Gorica.

Kljub prihodu Mayhem v petek 7. aprila Nove Gorice niso zagrnili črni oblaki, se je pa v Kulturni center Mostovna zgrnila masa ljudi. Masa je bila tolikšna, da je bil koncert razprodan. In že prva skupina, Inferno, je na podlagi tega prišla na svoj račun. Čehi, ki prihajajo iz mesta Karviná in so aktivni že od leta 1996, na trenutni turneji promovirajo sedmi album, Gnosis Kardias (Of Transcension and Involution), ki je izšel pri založbi World Terror Comittee. Kvintet med koncertom ni komuniciral drugače kot z glasbo. Besed med komadi ni bilo, vse skupaj pa je bilo zavito v tančico zdaj že precej razširjene in obrabljene podobe odrskega izvajanja določenega rituala. Tako se je med komadi slišal zgolj kak vmesni zvočni vložek, ki je spominjal na mrmranje ali drone, nato pa so Čehi zopet pičili dalje. Monolitna prezenca večine članov in bizarna podoba visokega pevca, ki je deloval kot vampir in se občasno premikal kot bi bil lutka, je sprva naredila vtis, nato pa je postala malce klišejska in je do konca koncerta celo zvodenela. Njihova glasba je tudi že slišani hitri, dokaj surovi black metal klasične norveške šole, z dobro dozo melanholije, kakršno na odlične načine ponujajo tudi denimo srbski The Stone ali poljski Mgła. Ljudje so bili nad njimi precej navdušeni, čeprav se je marsikdo ob prezenci nečesa tako resnobnega posmehovaje obrnil in šel raje ven pit. Vsakomur svoje. Vsekakor so Inferno kljub pomanjkljivostim različno od marsikaterega benda suveren bend z jasno vizijo, ki jo zlahka prenesejo na druge tudi v živo, ako so le-ti drugi pripravljeni prisluhniti diaboličnemu gospelu, pa čeprav glasba Čehov v svetu black metala ni tolikšen presežek.

Če se je zdelo, da so Inferno z mankom komunikacije odtujeni od publike, so šli angleški Dragged Into Sunlight še korak dlje. Že tako je bil oder z ograjo ločen od publike, kar je na koncertih Mayhem stalna praksa in glede na aktualno politično situacijo mnogo bolj prikladno kot bodeča žica, kakršno so uporabili na Metelkovi leta 2004. A Angleži so se od publike še dodatno distancirali. Najprej z ogromnim železnim svečnikom, ki je obsegal slabo petino precej velikega odra in je z zastavami in pevskim ozvočenjem tvoril pravo odrsko trdnjavo, kot pa da to še ni bilo dovolj, so naslednji korak stopili še sami nastopajoči, ki so stali ob bobnih in kitarskih zvočnikih ter življu kazali hrbet. Ves čas. Kar bi bilo čisto super, če bi res do potankosti utelešali glasbeni sloves benda, ki ga mediji označujejo kot novo verzijo kultnih Anaal Nathrakh z značilno brutalnostjo, surovostjo in hladnostjo, ki novodobni black metalski izraz krepko povezuje z industrialom. No, v slučaju Angležev besede niso meso postale. Resda je njihov zvok hladen in prezenca odtujena, a kaj več od tega ne dobite. Prežvečen sodobni death black, ki več kot očitno flirta z novodobno tehnično angleško death metal šolo. Zveneli so kot nekdo, ki ne ve, ali bi igral black metal, deathcore, death metal ali preprosto HC. Čeprav Dragged Into Sunlight obvladajo svoje instrumente, so bili tako predvidljivi in dolgočasni, da jih je lep delež dvorane, vključno s tukajšnjim recenzentom raje pustil pri miru in šel stran.

Dvorana se je seveda krepko napolnila po Angležih, saj smo vedeli, da bo oder zasedla kultna norveška zasedba, katere plošča uteleša vse, kar klasični black metal oziroma kar black metal nasploh predstavlja. Torej, so bila – logično! – pričakovanja res visoka. Morda previsoka.

Kot je že znano, Mayhem ničesar ne prepuščajo naključju, zavedajo pa se tudi pomena svojih dejanj in zapuščine. Temu primerno so že pred turnejo dali vedeti, da je nemogoče poustvariti delček časa, ki ga je plošča zajela takrat, ko je nastala, a da bodo dali vse od sebe, da bodo plošči v živo izvedli čast in ne sramote. No, obstaja dober rek, in sicer da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Kljub temu, da so Mayhem najverjetneje res naredili vse, da bi ohranili moč kultnega albuma, se je v Novi Gorici to precej sfižilo. Namreč, zvok na plošči je tak kot je in zvok v Mostovni je bil precej podoben, a eno je poslušati zadevo v miru domačega ognjišča, prek slušalk ali zvočnikov, drugo pa v koncertni dvorani. Zvok, ki je zrcalil tistega s plošče, ni ustrezal zvočnemu okolišu kluba. Najhitreje lahko navedemo kar vtis neke obiskovalke – »slišala sem De Mysteriis Dom Sathanas odigran v konzervi«.

Koncert pa kljub zvoku ni bil slab. Najprej bi tu izpostavil odlično odrsko sceno. Zastave, podobe povsod. Kasneje tudi dve sveči na oltarju pred bobnom. Žal prevečkrat zavito v umetno meglo, a prav ta megla je v kombinaciji z belimi, rdečimi ter modrimi lučmi ustvarila občutek, ki ga ustvari plošča predvsem s komadi Funeral FogFreezing Moon ter Buried In Time And Dust. Komad Pagan Fears je z močno besedilno sporočilnostjo in miksom zloveščega ter melanholičnega dobil še spremljavo stroboskopov, ki so v kombinaciji z meglo ustvarili vtis brezčasne nevihte. In tako dalje. Veliko je seveda dodal pevec Attila, ki je znan po svojih kostumih in odrskih maskah. Tukaj je uporabil takšno, da nisi vedel, kdaj je pred nami pobarvan obraz, kdaj pa je maska. Potem so tu njegovi gibi, ki utelešajo in oživijo vsako črko vseh besedil vseh osmih pesmi ter nasploh drža, ki izraža samozavest in brezkompromisno vero v lastno vizijo. Poleg vizualne moči je treba tu poudariti tudi glasbeno trdnost ostalih članov benda, torej basista Necrobutcherja, kitaristov Telocha in Ghula, ter seveda bobnarja Hellhammerja. Ostanek benda je bil zakrit v klišejske meniške kute, a je svoje inštrumente vihtel tako dobro, da smo lahko pozabili, kako tovrstne kostume mnogo bolje izrabljajo Sunn O))) ali Ghost. Bend je vsekakor uigran, pesmi pa odigrane skorajda tako kot na izvirniku, a zvok je bil tu pač bendov sovražnik. Po štirih strateških premikih – od ozvočevalca do dveh koncev dvorane in celo dvorišča zunaj sem ugotovil, da je zvok vreden svojega imena edinole na hodniku, ki povezuje malo in veliko dvorano Mostovne. A takrat se je že začel zadnji komad.

Vmesne komunikacije ni bilo, kar je morda škoda, saj bi bilo verjetno res kul, če bi Attila malce razložil pesmi, ki si jih še danes vsakdo razlaga po svoje, a bi jim s tem verjetno tudi odvzel čar. Zato je Attila povezoval program z nekakšnim performansom, ki je združeval temačno grleno petje in gibe, ki so spominjali na Lindo Blair v Exorcistu, komadi pa so po vsakem takšnem premoru – kot že rečeno – bili odigrani tako, kot si sledijo na plošči. Otvoritveni Funeral Fog je žal kot prvi kasiral vso zvočno anomalijo, saj se ga kljub prizadevanjem tonskega mojstra, sploh ni prepoznalo. Lažje je bilo z naslednjim komadom, Freezing Moon, ki je tako ali tako black metal himna in je že od prvih dveh tonov dalje razvedril vsa črna srca dvorane, ki so pozabila, da kitare v odmevu bobnov izgubljajo svojo moč in da je vokal tako prisoten v miksu, da ne veš, kdaj Hellhammer tolče po činelah, kdaj Teloch vleče riffe ali kdaj Attila kriči svoje litanije. Začuda Necrobutcherjev bas ni dominiral v sliki in ga je bilo slišati v ravno pravi meri. Na srečo je vsaj zadnji komad, De Mysteriis Dom Sathanas, zvenel približno tako kot mora. Attila je ob zaključku še bodisi blagoslovil dvorano bodisi pa se čudaško zahvaljeval, nato sta se ugasnili sveči in luči, bend pa je zapustil oder brez povratka.

Izkušnja je bila vsekakor unikatna in videti Mayhem ni nikoli odveč, bilo pa bi res perfektno, če bi bil zvok boljši. Na srečo pa ni bilo tako slabo, da bi tukajšnjemu recenzentu odvrnili željo po ponovnem poslušanju De Mysteriis Dom Sathanas, vsekakor pa se veselimo tudi novih studijskih kreacij neustavljive črne petorke. Če v petek niste imeli volje ali časa iti v Gorico, vam danes priporočam obisk kluba Boogaloo v Zagrebu, kjer bodo nastopili Mayhem in Inferno. 

 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.