Menendes Brothers

Gala Hala, 15. 12. 2016

Diega Menendesa imaš rad ali pa ga ne maraš. Nevtralnega verjetno ne pusti nikogar, kar je pozicija, h kateri bi pravzaprav moral stremeti vsak glasbenik. Preveč je tiste mezge vmes, zaradi katere se že pet minut po tistem, ko si slišal ploščo ali pa videl koncert, ne spomniš več, kaj si v resnici poslušal. Še en bend, še eno ploščo, še en koncert ... Diego Menendes in njegova, v skoraj petnajstletni karieri pogosto spremenjena zasedba Menendes Brothers ostaneta v spominu. Spomnimo se jih kot udeležencev Klubskega maratona iz leta 2013, ko se je zasedba spreminjala in oblikovala kar skozi samo turnejo, tako rekoč iz koncerta v koncert. Takrat je Menendesa, čeprav se mu je v desetletju prej nabralo lepo število nastopov, spoznala širša glasbena publika, ki ga je do takrat morda bolj poznala kot filmarja. Že na uvodnem, predstavitvenem koncertu v studiu Radia Študent je s solističnim nastopom oba izraza povezal v politično in družbeno motiviran audiovizualni kolaž, ki se je izmikal žanrskim pravilom in mu pripel status fužinskega posebneža. No, na zaključnem dogodku v Menzi pri koritu je dva meseca pozneje navdušil s šestčlansko zasedbo, potem pa se je pojavil vtis, da so Menendes Brothers spet poniknili.

Znova predrugačena zasedba je lani sicer oddelala kar nekaj koncertov, a se je hkrati še vedno zdelo, da ji manjka tistega pravega bendovskega zagona. Skupne vaje so se dogajale preveč sporadično, nove skladbe so nastajale (pre)počasi, zaradi česar pravzaprav niti niso mogli nagovoriti širše publike. Videti je bilo, kot da se bend sam pri sebi še ni povsem odločil, ali vztrajati, se ustvarjanja lotiti bolj angažirano ali pa preprosto končati skupno pot. Toda po drugi strani je bila tudi ta neodločenost ali še raje nonšalantnost vedno eden močnejših adutov zasedbe. Pa to ni mišljeno pokroviteljsko. Ko stopijo na oder,  sledijo jasni ideji, njihovo sporočilo pa ponavadi brez ovinkarjenja najde pot do publike. Sredi novembra so nastopili ob legendarnih punkovskih zasedbah Indust Bag in 92, kljub skupnemu punkovskemu imenovalcu pa je očitno, da Menendes Brothers bolj kot obujanje starih časov zanima sodobno drugačenje ali pa nadaljevanje in nadgrajevanje prelomnih izrazov iz osemdesetih. Ob nedavnem RŠ hitu 'Dragomire' in namigu Gala haline serialke Domorodni četrtki, da naj bi zasedba tokrat predstavila skladbe s prihajajočega albuma, je bilo očitno, da se v kuhinji Menendesov nekaj pripravlja. A nekaj previdnosti pred prevelikimi pričakovanji kljub temu ni bilo odveč.

Ja, na koncertu smo (menda) slišali le štiri nove skladbe, ki v povprečni dolžini okoli treh minut niso ravno pomenile preobilo novega repertoarja. Smo pa vsaj tisti, ki smo zasedbo nazadnje slišali na Klubskem maratonu, starejše skladbe dobili servirane v novi zvočni podobi. Ta je slonela na punkovsko nabriti, kompaktni formi skladb, postavljeni s klasičnim (garažno) rockovskim spojem bobnov, basa, kitare in vokala. Zelo malo je bilo tistega pregovornega menendesovega čudaštva oziroma zvočne in kompozicijske ekscentričnost, ki je v spominu ostala z nastopov pred tremi leti. Ker je bila kolažna filmska projekcija prisotna le v sliki, se je lahko instrumentalni trojec razbremenjeno osredotočil na učinkovito skupno muziciranje, ki je Diegovi (dadaistični) poeziji in njegovi močni frontmanovski prezenci ponudila tako rekoč idealno okolje. Resda so se besedila v hrupnih delih rada izgubljala, a tiste poudarjene besede in fraze so dosegle svoj namen; Diego je še vedno jezen in kritičen, ko je treba, tudi duhovit in humoren. Tudi bas in boben sta se kdaj, namerno ali ne, zgrešila, toda ta »neuigranost« je skupnemu cilju oziroma logiki več dodala kot odvzela. Bolj pomembna kot tehnična perfekcija sta bila energija in izraz, ki sta poslušalcu brezkompromisno, z vso močjo dostavila surovo osnovno idejo. To je nedvomno začutila tudi številsko sicer razmeroma skromna publika, ki pa ji je na koncu vendarle uspelo priklicati še kratek dodatek.