Menza pri koritu, 21. 3. 2014

Devet let potem in kaj zdaj? Omenjeno število let je minilo, odkar se je Mike Watt zadnjič oglasil pri nas s svojo drugo »punk rock opero« The Secondman's Middle Stand in zasedbo The Secondmen, in okroglih 30 let je že, odkar je izšla zdaj že več kot legendarna dvojna plošča Minutemen z naslovom Double Nickles On the Dime, ki jo avtor pričujočega prostospisja uvršča v sam vrh desetih najboljših albumov v tem vesolju sploh. Seveda, Watt je tu ključni vezni člen, ki že tri desetletja in pol na povsem samosvoj način trga bas, in povezava preteklosti in sedanjosti je ne le več kot očitna, temveč je tudi namerno narejena in predstavlja neposreden, vendar nadzorovano oblikovan izbruh energije Minutemen na vrhuncu ustvarjalnosti. Ne nazadnje Watt kaže nanjo že z naslovom svoje tretje punk rock opere Hyphenated Man, ki jo je z zasedbo The Missingmen uprizoril včeraj v Menzi pri koritu. Hyphen kot vezaj, v tem primeru povezava nekdaj z zdaj, z vmesnim, gosto zapolnjenim tridesetletnim Wattovim glasbenim delovanjem in sodelovanjem v različnih zasedbah in projektih. Z malo besednega igranja, ki ga ima Watt zelo rad, pa hyphen oziroma hyphenated tudi kot nekaj tujega porekla, v tem primeru človek tujega porekla, Hyphenated Man. 

Operna uprizoritev Hyphenated Man, ki bi se je glede na pomen avtorja in njene glasbene izjemnosti lahko udeležilo več občinstva, je imela primerno neobičajen uvod v podobi neo punk klasike L'Oeillere oziroma v Bruslju živečega Francoza Nicolasa Gardata in njegove klasične kitare, ki jo igra na skrajno neklasičen način, ter nadvse duhovitega psevdoarabskega lounge bossanova jodlanja – brez ene same besede tako v glasbi kot med nastopom – dvojca Guess What iz Velike Britanije. Za povezavo trojice izvajalcev, ki se je v bisu predstavila s skupno izvedbo štirih komadov Minutemen, je tako kot za organizacijo turneje poskrbel pariški mojster klubske scene, gospod MadameMacario. Po načelu »We Tour Econo«, ki so ga uzakonili prav Minutemen, Black Flag, Meat Puppets in nekateri drugi bendi založbe SST v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, je omogočil Wattu in družbi 50 koncertov v 56 dneh. Včerajšnji je bil na trideseti dan turneje trideseti po vrsti.

Torej, 30 koncertov v 30 dneh. Zato ne preseneča, da je bil Watt na odru utrujen in videti star. Po 35 letih intenzivnega turanja bi pa že lahko imel malo kondicije ali kako … Toda energija uprizoritve je pokazala prav nasprotno. Utrujen, da, vendar ne brez moči. Kvečjemu nasprotno. »Did you hear what happened to Scotty?« je dejal med pogovorom po koncertu, »you never know when your last gig is, so you have to keep pushing.« In Watt vsekakor brezkompromisno vztraja v prvinski ustvarjalni energiji, ki je bila lastna Minutemen in njihovemu času, ki mu je lastna že ves čas in z opero Hyphenated Man bolj izrazita kot kadarkoli prej. Ne kar tako, saj 45-minutni nastop, ki ga je Watt najavil kot en komad, kot opero – torej kot celovito, zaokroženo delo – črpa iz vira, na katerega so bili priklopljeni Minutemen in posebno njihov kitarist, leta 1985 v prometni nesreči preminuli D. Boon. Basist Watt je glasbo za Hyphenated Man naredil na kitari, ne kakršni koli, ampak na prav isti telecasterki, ki jo je igral D. Boon, tako da z malo ezoteričnega pristopa lahko špekuliram, da je Boonov duh bolj kot kadarkoli v Wattovem samostojnem delu doslej še kako prisoten v glasbi Hyphenated Man. Bolj tuzemsko pa ni odveč podatek, da je Watt pri komponiranju svoje zadnje opere uporabil način igranja kitare, kot ga je spoznal pri svojem Minutemenovskem kolegu, ki ga ne more pozabiti in ga ne bo pozabil nikoli. 

Punk rock opera Hyphenated Man je izključno Wattovo delo, ki pa bi bilo težko izvedljivo brez primernih glasbenikov. Bobnar Raul Morales in kitarist Tom Watson sta odlična glasbenika, ki sledita dirigentovim, torej Wattovim zahtevam ter soustvarjata izvedbo brez primere. Vendar to ni glasba za rokenrol žur, ampak zahtevna, navdihujoča ter energizirajoča, do potankosti izdelana glasbena izvedba … Ja, opera. Punk rock opera, pa vseeno … Glede na dodelanost nenehnih premen in izjemne raznolikosti – »Težko si je zapomniti vse te dele in prehode,« priznava Watt –, sta kar na pravem mestu komentarja, ki se ju je dalo slišati po koncertu, da je bilo to »kot naspidiran Zappa« in »beefheartovsko se je to slišalo«. V punk izvedbi, pač. Ampak kaj sta Frank Zappa in Captain Beefheart drugega kot punk? »Punk is whatever we made it to be,« je bil ustvarjalni moto Minutemen in je še vedno ustvarjalni moto Mika Watta. Zanj je eno in isto, ali nastopa oziroma je nastopal s The Stooges na velikih odrih ali s svojimi operami v majhnih klubih.

Samo še domača naloga za vse, ki niste bili tam: malo je takih priložnosti, ki pa niso nezahtevnega značaja, da se srečamo z ustvarjalnostjo in energijo osebe in skupine, kot sta bili včeraj v posluh in na ogled v Menzi. Torej preverite, če še ne poznate, Minutemen, posebno dvojni album Double Nickles On the Dime, pa tudi vse ostale izdaje skupine. Ampak pozor – ta bend vam lahko spremeni življenje, kot ga je spremenil mnogim. Vsekakor obiščite tudi Wattovo spletno stran hootpage.com, za katero že skoraj dve desetletji po brezkompromisnem do-it-yourself načelu, poleg vsega ostalega delovanja, piše ter jo vzdržuje Watt sam.

Utrujen? Videz že morda, ampak Watt je tako poln življenja ter primarne ustvarjalne energije, da je že naravno zadet od nje. Ne more vsakdo tako kot Watt, ko ves poten in, ja, utrujen, po koncertu počiva na stolu pri prodajnem pultu s ploščami, izjaviti, »Life's a trip. It really is.« To je privilegij redkih velikih stvariteljev.

tekst: Dario Cortese