Kino Šiška, 19. 9. 2014

Nad petkovim praznovanjem 5. obletnice delovanja Kina Šiška in otvoritvijo nove sezone je viselo precejšnje pričakovanje, ki sta ga v koncertno utelešali dve domači zasedbi: mladi, vzpenjajoči se Koala Voice, katerih petkov koncert je bil končni rezultat zmage na tekmovanju Špil liga, ter že utrjeni Moveknowledgement, ki so izdali in igrali v živo svojo novo plato z naslovom See. Večer je v svojem bistvu predvsem proslavljal pomen prostora, ki ga je v teh petih letih z vsebinsko in oblikovno prenovo uspel pridobiti Kino Šiška – postati osrednjeslovensko urbano umetniško stičišče, ki na prvem mestu ponuja prostor alternativni glasbeni kulturi, tako tuji kot domači.

Predkoncertne ure so tako obogatili umetniški projekti, ki so imeli vlogo predstavitve diapazona šiškinih prostorov – po začetni zabavi ob sveže pografitiranem bližnjem podhodu so sledili teslovsko-umetniški light-show Impacts v spodnji dvorani, konceptualni umetniški projekt Á la Cart Performance Webshop v spodnjem preddverju ter otvoritev razstave 9 pod 29 v zgornjem preddverju. Ti so nadvse popestrili in misleče obarvali čas pred večernim glasbenim jedrom dogodka. 

Ob začetnem pregledu obiskovalcev se je res zazdelo, da je večer zbral tako podpornike kot velik del ključnih soustvarjalcev slovenske alternativne glasbene scene. Obisk je bil videti nadpovprečen in občutilo se je, da ljudje niso prišli izključno zaradi dogodka samega, ampak tudi iz geste izkazovanja podpore. Tako je bilo iz vzdušja očitno, da je domača alternativna scena še kako živa in številčna v prestolnici ter da ima za ljudi institucija, kot je Kino Šiška, na lokalnih tleh velik družbeni in kulturni pomen.

Goste je torej na eno mesto združil nastop dveh perspektivnih slovenskih bandov, Koala Voice in Moveknowledgement. V dvorani sami je bilo opazno, da ni bilo stranskih zaves ob odru, kar je razširilo območje nastopanja in, najopazneje, – domet luči. Notranji polkrožni prostor je bil tako popolnoma izpostavljen, kar je koncert naredilo opazneje bolj udaren.

Prvi so se tako predstavili letošnji klubski maratonci Koala Voice, ki so nastopili v okolju, ki jim - do sedaj gledano - tudi najbolj ustreza in so ga tudi spretno izkoristili z enim od svojih boljših koncertov. Že vidno bolj utečeni v samo nastopanje na večjem odru so tekom nastopa uspešno pridobivali poslušalstvo na svojo stran. Ob otvoritveni maloštevilni publiki je bila po dobri polovici njihovega koncerta dvorana že prijetno polna.

Začetna zadržanost skupine je bila rahlo pričakovana, a so se do pravega trenutka razživeli in uspeli prikazati energičen nastop, ki pa je že bistveno odstopal od tipa igranja zgolj med sabo strogo ločenih komadov. Ob ključnem trenutku so prikazali svežino, ki zaobjema elemente zabave, mladinske prekomerne energije in dinamičnega skladanja pesmi, katerih celota predstavlja njihov značilen zvok, ki najbolj izstopa v njihovem že tradicionalno zadnjem komadu Wild Dancer. S tem nastopom tudi postajajo glavno ime slovenske mladinske scene in tako za zgled delovanja ostalim nadobudnežem.

Po krajši pavzi jih je nasledila z dolgim, netipičnim noise uvodom peterica članov zasedbe Moveknowledgement. Ti so ob začetku nastopili popolnoma zamegljeni in so svoj nastop odprli v epskem slogu, obdani s temo in soji luči, ki so se trudili prodreti skozi umetno ustvarjeni dim in pri tem izpostavljali zgolj obrise peterice. Nadaljevali so v svojem slogu, ki je za njih značilen vse od albuma Listen To Nebukadnezar dalje – žanrska mešanica napetega trip hopa, krautrocka in elektronike, ki pa je dovoljevala skupini dovolj uravnovešenja, da zvočno noben član banda ni posebej izstopal.

Moveknowledgement so pokazali moč nepretrgane glasbe – tudi ob koncih komadov so glasbo namenoma vlekli naprej in tako publiko, ki vmes ni uspela podariti aplavza, puščali na trnih. Vladala je predvsem tiha evforija, ki se je skozi stopnjevan koncert vse bolj kazala v sproščenosti, plesu in v občutkih, da so močno povezani s publiko. Slovenska famozna »četrta stena« je tako hitro padla, zahvaljujoč tudi skupini enakovrednemu gibalcu Mihi Blažiču – N'toku, ki je celoten koncert uspel držati publiko plešočo in v koraku z njegovo energijo. Manj razločni deli besedila so se pretvarjali v povezovalno energijo, ki je držala pozornost in s tem publiko na nogah. Tako so bili tudi Blažičevi minimalni pozivi po povzdignjenem glasu publike deležni takojšnjega, eksplozivnega odziva. Povezanost s publiko je dosegla to mero, da so N'tokovi kriki in njegova izrazna mimika, kombinirana z napetim vzdušjem glasbe in besedil, ki jo je podoživljala publika, lahko spominjali na atmosfero Rage Against the Machine in njim podobnim.

Izjemno sta do izraza prišla še dva elementa: od tal dvignjeni bobni in gibčni ritmi, v katere se je znova in znova vživljal Blažič in z njim tudi poslušalstvo, poleg tega pa še dinamika osvetlitve, ki je celoten koncert pestrila in še z vizualne plati dopolnjevala njihov zvok. Privoščili so si tudi ostro menjavanje luči, toksične barve ter kontrastno, popolno temo, ki je hipnotizirala tedaj že zapolnjeno dvorano.

Geste banda so na splošno hvalevredne. Nadvse prijetno presenečenje je bila napoved priredbe kultnega komada Eisbär skupine Grauzone, pred katerim so tudi opozorili člane glasbene redakcije Radia Študent in ostale glasbene navdušence, da ga bodo nekateri zagotovo poznali. V približno uri in pol nastopa so bili med komadi sicer redki z besedami, a preden so končali, so se iskreno zahvalili in izpostavili ljudi, ki so jim pomagali uresničiti njihov album ter ta edinstveni večer. Končali so ga s komadom Electric Manland, s katerim so otvorili koncert junija 2011.

Moveknowledgement delujejo z novim albumom še bolj celovito in resno zastavljeno kot kadarkoli doslej. Petkov večer ni bil žur v smislu Gramatikovega obiska v Križankah - bil je kvečjemu znak opolnomočenja in združitve slovenske alternativne kulture. Koncert je tako potekal mirno in spoštljivo - kljub vsesplošni evforiji ni bilo nobenega opaznega izgreda na dogodku, ki bo še nekaj časa odmeval.