Klub K4, 7. 3. 2014

David Kennedy si je priboril svoje mesto na elektronskem prizorišču že leta 2006, ko je ustvarjal še pod imenom Ramadanman. S svojim raziskovalnim in radovednim pristopom je začrtal nekaj prelomnic na takrat hitro razvijajoči se dubstep sceni. V bolj neulovljive ritme je skočil pod imenom Pearson Sound, ko se je tudi distanciral od relativno strogih okvirjev dubstepa in spustil svojo ustvarjalnost s povodca. Od leta 2007 skupaj z Ben UFO-jem in Pangaeao vodi eno najbolj prodornih založb tovrstnih muzik Hessle Audio, ki s svojimi premišljeno izbranimi izdajami zadovoljuje bolj razigrane in pustolovščin željne poslušalce.

Kljub zmedi in napetosti, ki od prisilne zamenjave ekipe v Klubu K4 še vedno vladata v ljubljanskem klubovju, se lahko občasno razveselimo gostovanj velikih imen, ki se zaradi še vedno nezglajenih sporov odvijajo na različnih lokacijah. Ne glede na vse pa je zaradi tehničnih zmožnosti K4 prava izbira kluba v Ljubljani, saj je lahko ponudil dostojne okoliščine za nastop Pearson Sounda. Kakorkoli že, pa se je na petkovem nastopu Britanca znova potrdilo dejstvo, da smo kar precej za časom in da se bodo najverjetneje ljubitelji elektronske glasbe tepli po glavi, ko bodo čez nekaj let ugotovili, čigav nastop so zamudili. Štirkin veliki floor je namreč na vrhuncu petkovega Red Bull Music Academy dogodka premogel vsega skupaj 40 obiskovalcev. Kar preveč podobno nastopu Male leta 2007 v takratnem Sub Subu, ki je bil prav tako docela uborno obiskan.

Mali floor je bil verjetno zaradi majhnega obiska kar zaprt, okrog 1. jutranje ure pa se je na velikem flooru pozibavalo reci in piši 12 ljudi. Po uvodu Žaka Pižona in Loutseauja je za mešalko in rastlinje, ki je zelo posrečeno krasilo oder, malo čez 2. uro pred praktično prazno plesišče in z manjšimi tehničnimi težavami stopil Pearson Sound. Po zelo pravilnem štiričetrtinskem začetku se je napolnil spodnji del plesišča pod DJ odrom in vzdušje se je počasi, a vztrajno stopnjevalo.

Nekje na polovici Kennedyjevega nastopa, ko smo s komadom KHLI in omamnimi vokali Syreete zajadrali v bolj funky plesoidne in nalomljene ritme, se je plesalstvo dodobra razmigalo, vzdušje pa je postalo bolj sproščeno. Največje presenečenje večera je bilo vsekakor spoznanje, da se ljubljanska publika bolje odziva na neregularne beate in odebeljene base, kar načeloma velja za zahtevno muziko za plesišče. Pearson Sound, ki je svoje vragolije izvajal na Seratu z imitacijo vinila, nas je v podobni maniri – z dviganji in spuščanji – in ob vztrajnem ugajanju poslušalstvu, peljal skozi celoten set. V svojem nastopu je predstavil nove muzike, ki ga trenutno najbolj fascinirajo in se sprehodil po največjih hitih bass podzemlja tega trenutka, ter jih prepletel s fragmenti in izbranimi linijami nekaterih klasik, ki so nas žgečkale v ušesih še dolgo v noč. Spretno prepletanje določenih linij je poslušalca zlahka zamaknilo v reminiscence in brskanje po spominu, a mu je hkrati ponudilo samo kost in ga pustilo v stanju vmesnosti, v vicah, iz katerih ga je prav nerad izpustil. Zgornje linije je vzel iz tega komada, base pa je vlekel še od prejšnjega in vse skupaj je izpadlo kot en sam, kontinuiran komad didžeja kot ustvarjalca. V nekem intervjuju je Pearson Sound izjavil celo, da svojim internetnim miksom nerad pridodaja plejliste, ker so tovrstne informacije za poslušalca povsem odvečne in ga oddaljujejo od prvotne akumulacije čustev in racionalnega doživetja DJ seta kot samostojne celote. In na počasi se praznečem velikem flooru kluba K4 je Pearson Sound znova dokazal, da je mojster preigravanja melodij in subov, stabov in poskočnih perkusij.

Če je angleški producent kot vrhunec večera v svoji pulzirajoči obrtniški spretnosti briljiral, pa tega za njegove slovenske podpornike, kolektiv Don't make new people, žal ne morem reči. Še najbolje je Davida Kennedyja s svojim eklektičnim in počasi rastočim setom uvedel Žakpižon, Loutseau pa je že dodobra ustvarjeno atmosfero z dubstep in 2-step nabijačino uspešno uničil in ustvaril oster rez pred nastopom glavnega akterja, za katerega bi nevedni opazovalec mislil, da je v svoji ponižni pojavi zgolj še eden izmed nastopajočih, ne pa zvezda večera. Tako je potrebno sicer dobro zastavljen večer postaviti v luč majhne udeležbe, zaradi katere so mnogi izmed obiskovalcev ob polomljenem blitzkriegu zgolj džuskali, obenem pa se je pokazala tudi slabost novejše slovenske klubske scene, ki se kljub svoji nedoletnosti funkcije podpirajočega akta ne zaveda dovolj. A vseeno: prelepo je imeti možnost v klubskem okolju slišati svežo muziko!