Pimpin Piaf: Roza barva je mtka od rdeče

Pimpin Piaf: Roza barva je mtka od rdeče

Recenzija dogodka
23. 1. 2017 - 14:30

Premiera kratkega filma Pimpin Piaf, Kino Bežigrad, 12. 1. 2016

Roza barva je mtka od rdeče

 

12. januarja je v Kinu Bežigrad premiero doživel kratki film Matica Zavodnika in kamniškega hip hop boy banda Matter.

Pimpin Piaf spominja na vizualno glasbeni snippet za prihajajoči album. A problem leži v tem, da v primeru Matter to - seveda, nekako in zopet - ni to. Matter ne promovirajo novega prihajajočega albuma, izdali so pač kratki film. Avdio-vizualni hibrid med visokoletečimi okostji besed francoskega pisuna Camusa, ne ljubljanskim (lahko pa tudi) gangsta govoričenjem ter komadi druščine Matter.

Preden se zagrizemo v komentiranje vsebine, bomo opravili s tehnikalijami. Zvok v filmu nedvomno ni narejen za kinodvorane. Ko so v ospredju dialogi, so ti tako glasni, da naravnost butnejo v uho, glasba v ozadju pa se popolnoma izgubi in obratno. To je seveda eno večjih razočaranj, saj smo od glasbenega Matter filma pričakovali morda predvsem dobro razdelano zvočno in glasbeno “krajino”. Druga tehnikalija, ki jo je potrebno omeniti, je ta, da je bila kinodvorana nabito polna - no, vsaj med prvim izmed treh predvajanj filma. Publika je bila izza očes s sceno na pol povezanih recenzentk ista kot tista skupina ljudi, ki Matter podpira od samega začetka. O njej je v svoji Tolpi bumov o prvometražcu Matter za RŠ pisal že Michael C. Jumič. Vplivni frendi in njih frendi. Film Pimpin Piaf je predvsem še en družabni dogodek neke določene scene - minglajoči showcase event za kazanje in prikazovanje.

Vizualno je film Pimpin Piaf tipičen “Matter-izdelek”, estetike katerega smo se zaradi Matica Zavodnika in Kukle pri nas že navadili. Mehka, na trenutke upočasnjena kamera, razlita, mestoma razrezana svetloba v gosti kombinaciji modro-vijolično-rdečih barv med cigaretno-gandžastim dimom, detajli - modno hip ukrojeni vzorci oblačil, bližnji plani obrazov treh glavnih protagonistov - Dachota, Tunje, Levanaela in njihovega dilerja - premetenega filmskega “zlikovca” Denisa, bogato oblečene sedežne v nasprotju s socialistično urejenim kičem predmestnih, tistih tipičnih delavskih blokov, ki rastejo tam na Duplici in v Domžalah.

Visoko estetizirana slovenska gangsta čefurjada, kup blokovskih zjebancev in zajebancev, ki pa so povsem nenevarni - kljub tistim za gangstastyle tipično zajebano-hladnim pogledom priprtih oči izpod čela in povsem hladnega izraza na obrazu, medtem ko super huda bejba bleščeče rdečih ustnic z jezikom pleza po licu. In tudi to spominja na vse vizualno glasbene South LA Compton, projects in the Bronx, southside Chicago scene, le da je tam v resnici vse malo bolj zajebano kot v blokovskem naselju ljubljanske suburbie ali kamniških blokov.

V kontekstu te vzpostavitve je gangsta-nevarna-zajebanost in drznost naših treh mladcev, nekakšnih Robin Hoodov blokovske džungle, ki kradejo bogatunom izdelke luksuznega presežnika in jih dilajo naprej, plehko naravnana. Je ljubljanski bling-ring moment.

Problem filma Pimpin Piaf in pa besedil skupine Matter, s katerimi se soočamo, ko poslušamo njihove komade, je v tem, da se zdi, kot da gre za nekakšen senzualen avtoorientalizem v obliki haikujev, ki res ni potreben in izpade fejk. Namreč, vsi, ki smo odrasli bodisi v ljubljanski suburbiji, okoliških mestih ali drugod po manjših mestih v Sloveniji, smo takšnih scen vajeni. Seveda minus Levanaelovo bitoklepaštvo, ki je, kot je bilo že večkrat rečeno, na mestu.

Pa razvijmo še opazko, ki smo jo podali na začetku, da film Pimpin Piaf spominja na vizualno glasbeni snippet oz. podaljšan spot. Podobnih, a malo krajših filmov smo v zadnjem času vajeni izpod rok raperjev, kot sta Kendrick Lamar, ki je za svoj komad God is Gangsta izdal vizualijo, polno sublimnih sporočil, in Schoolboy Q, ki je ob izdaji albuma Blank Face ponudil tudi trilogijo kratkih filmov, povezanih s komadi By Any Means, Tookie Knows II in Black Thoughts. Še najbolj pa film Pimpin Piaf spominja na delo izrednega režiserja Khalila Josepha, ki je izdal dva kultna izdelka, Black Up s Shabazz Palaces in When the Quiet Comes s Flying Lotusom. In če lahko rečemo, da je Khalil Jospeh pri svojih izdelkih z vizualijami glasbo ne le nadgradil, temveč presegel izrazne možnosti, ki jih ponuja videospot, pa podobnega ne moremo trditi ob filmu Pimpin Piaf. Verjetno to tudi ni bil Zavodnikov namen, a zastavlja se vprašanje, kaj torej Pimpin Piaf je. Glasbeni film, video, zgolj film ali promo (kon)tekst oz. tekst Matter?

Vprašanje razlike oziroma opredelitve, kaj Matter/Zavodnik izdelek pravzaprav je in ni, se v žanrsko-zvrstnem kontekstu razrešuje na ravni funkcije glasbe v filmskem narativu. Če je videospot v funkciji spremnega ali celo nekakšnega promo teksta h komadu in je glasba njegov osredek, je v filmu glasba večinoma uporabljena na več načinov, diegetsko kot del realnosti same filmske zgodbe oz. nediegetsko kot način ustvarjanja komentarja ali vzdušja. Glasba v glasbenem filmu ni zgolj v funkciji ustvarjanja atmosfere, temveč je svojevrsten dejavnik, ki poganja zgodbo naprej. Različno od na primer muzikala, v katerem so glasbene točke namenjene neposredno za občinstvo ali pa so nerealistična, nemotivirana enota, ki služi kot način upovedovanja zgodbe, razmislek, komentar, sanje pojočega protagonista, je glasba v glasbenem filmu zaplet in razplet, običajno v kar najbolj banalnem pomenu - koncertni nastop protagonista, ker glasbeni film je pretežno pač film o glasbeniku.

Je Pimpin Piaf film o glasbenikih? Do neke mere gre za avtoportret Matter, a predvsem na nekakšni simbolni ravni - mokre sanje upodobitve oz. oživitve njihovih tekstov, občutij in beatov oz. tistega, kar naj bi oni kot Matter bili - obraz “mlade hip-in-star generacije” ali in obenem barvito pestra pustna maska, v bahtinovskem smislu karnevaleskno zastavljen odsev sodobnega trenutka, razpuščen v zajebantski svobodi. Vprašanje karnevalske maske je prepuščeno v kostumografsko-scenografsko - kot je Matter video-izdelkom lastno - premišljenem filmu, ki je na momente dobro prepleten s samimi komadi Matter. Integrira nizko v visoko in obratno - tako na ravni besednih preigravanj, ki se raztapljajo v lužo smiselnega nesmisla, kot tudi vizualne podobe, ki trenirke spreminjajo v hipster moderno. Pimpin Piaf je film, ki ga ne nesemo domov, ampak ostane tam, kjer se je zgodil - v kinodvorani.

A zdi se, da se film - kljub vsem subverzijam žanra in tekstov in same glasbe - zaključuje slovensko klasično, to je - z mamo. Širok statičen kader, v sredini katerega za družinsko kuhinjsko mizo, pogrnjeno z ličnim belim prtom, kraljuje mama, v ozadju pa simetrično - levo in desno visita sliki očeta in sinovja. Prizor deluje kot povedno cankarjansko tropičje.

A kljub vsem premislekom in pomislekom je Matter-film zadeva, vredna podpore. Neodvisen projekt, postavljen v kontekst domače - ljubljanske scene, najsibo s skritimi in prikritimi ali zgolj-v-užitek nameni, je v glasbeno-filmskem smislu nekaj svežega, a z opozorilom, da ocena “dobrega” temu ni kar sama po sebi lastna.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Katastrofalna raba slovenščine. Fensi-šmensi skovanke in tujke ne prepričajo, ker avtorju očitno manjkajo osnovne slovnične veščine. Hkrati pa je ta kritika bolj nesmiselna kot Matterjeva besedila, ker avtor očitno ni točno vedel, kaj želi povedati. Slabo. Zelo slabo.

Sam dotično kritiko gledamo popolnoma nasprotno od tebe bino, prav vse mi je jasno, tekst pa odlikuje ravno to, da nima toliko tujk, kot povprečna slovenska recenzija, sploh v primerjavi z drugimi teksti na RŠu. Recenzentki sta lepo povedali kaj jima ni bilo všeč. Večni problem z Matter je nemara mogoče to, da je zelo malo ljudi, ki bi bili indeferentni do njih. You either love them or hate them. Predvidevam, da si ti v prvi skupini.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.