Križanke, 12. 7. 2017

Ko leta 2017 govorimo o Pixies, je prav, da začnemo pri Paz Lechantin. Njena za kakšno minuto podaljšana, ponavljajoča se bas linija iz uvoda hita Gouge Away je konec koncev otvorila sinočnji koncert v Križankah, ki so jih velikani alt-rocka zasedli že tretjič, njen zapeljivo brezizrazen glas pa nam je v zaključnem komadu Into The White najlepše pomagal vsaj malce pozabiti nezamenljivo Kim Deal. Odkar je slednja leta 2013 zapustila legendarni bend, se je njegova kredibilnost tudi zaradi slabšega prvega povratniškega albuma sicer vsaj malce zamajala, a je ostali trojici sinergija z novo basistko vdihnila toliko življenja, da si je bilo včeraj težko predstavljati, da so v živo kdaj zares zveneli veliko bolje.

Bend je poživljajoče divjaje, brez pozdravov, brez nagovorov in brez nostalgije predstavljal izbrane kose svojega repertoarja, pri čemer se je po pričakovanjih največkrat vrnil k svoji najboljši plošči Doolitle, a bi koncert težko zares funkcioniral, če ne bi zadovoljile tudi skladbe z lani izdanega podcenjenega albuma Head Carrier: če se ne bi komad Um Chagga Lagga tako dobro vključil v družbo starejših malih hispanskih dinamitov, kakršna sta Isla de Encanta ali pa Crackity Jones, če All I Think About Now kot edina neposredna ljubezenska pesem ne bi izpadel tako prepričljivo naivno in če dvoglasje Paz Lechantin in frontmana Blacka Francisa v pop rock hitu Bel Esprit ne bi delovalo tako naravno.

Vse to pa vseeno še ne pomeni, da nove skladbe dosežejo nivo bendovih najboljših: da se je lahko sinoči kakšna nova dotaknila brezčasne absurdne nujnosti, s katero je nastopil Debaser ali da je katera iz občinstva izvabila vsaj približno toliko energije in glasu kot Monkey Gone To Heaven in seveda Where Is My Mind, ki jo je bend prihranil za zaključek rednega dela koncerta. Pri slednji je ob rahlem izkrivljanju vsem znanih vokalnih melodij in malce leni dikciji do izraza lahko prišla Francisova pregovorna navidezna zdolgočasenost, ki zna koga tudi odvrniti od sodobnih bendovih nastopov. Vse to pa je po drugi strani preprosto tudi pokazatelj, kako intuitivno in inovativno so bendovi najboljši komadi zgrajeni ter kako hitro bi lahko zveneli precej drugače. Kar novim še manjka do starejših, je na primer prav določena nepredvidljivost, s katero so Pixies praktično izumili skakanje od glasnega k tihemu in od počasnega k hitremu znotraj posamičnih komadov in od katere se tudi v živo skozi čas res vsaj malce umikajo.

V spretnem preskakovanju med povsem različno tempiranimi skladbami in v kvalitetno razporejenem setu nasploh pa se je ta dvojnost vendarle čutila tudi včeraj in tudi manj vernim nakazovala, zakaj se mora vsak fan alternativne glasbe slej ko prej ustaviti pri Pixies. In če se v tej dobi pri Pixies slučajno ne ustavi fan sam, se je najbrž tam ustavil vsak izmed njegovih najljubših novih bendov. Gotovo se je pri razvoju svoje disko pank dinamike ter nepompoznih, a učinkovitih kitarskih riffov moral pri njih ustaviti tudi zasavski indie pop kvartet Koala Voice. Ta se oborožen z izkušnjami z najrazličnejših evropskih odrov in s še povsem svežimi vtisi s Festivala Pohoda nastopa pred idoli ni ustrašil in je svoj petinštiridesetminutni set oddelal vsaj tako osredotočeno kot običajno. Pri tem je zdrvel skozi svoje dosedanje hite in že lepo zapolnjene Križanke še vedno najbolj razgibal s komadom Go Disco, Go, a se pri ljudeh zelo lepo prijemlje tudi novi single Vede premikanja, še novejše skladbe pa ob britpopovski melodičnosti nakazujejo tudi nekatere zvočne stranpoti, ki bodo za bendov razvoj nujne. Pozoren velja biti na primer na skladbo Remain Silent, ki prek več sprememb ritma bend popelje na zanj izstopajoče temačen teritorij, ob tem pa pevko Manco Trampuš predstavi v gostobesedni, skoraj raperski luči.

Kljub temu da sinočnji koncert ni dovoljeval mladostniške divjosti in stika z občinstvom, ki sta v spomin na primer zapisala bendov nedavni koncert v Orto Baru, je tako lahko pomagal pozornost benda in občinstva preusmeriti še bolj v prihodnost, v dobo albuma Wolkenfabrik. Poleg tega so tovrstni nastopi idealni za širjenje baze poslušalstva, kar se je kazalo tudi v zanimanju nekaterih, ki benda prej niso poznali. Občinstvo je bilo ob tem sinoči tudi starostno lepo mešano, kar je vendarle nakazovalo, da so Pixies, če že ne aktualen, pa vsaj res legendaren bend. Bend, ki s svojo antinastopaško pozo (kljub impresivnemu lightshowu) še vedno uteleša duh indie rocka in ima z večno podcenjenim Joeyjem Santiagom še vedno tudi enega izmed inovativnejših kitaristov alter scene, kar je včeraj morda najlepše dokazal riff komada Ana s plošče Bossanova.

S tovrstnimi intimnejšimi trenutki pa je kljub širokemu dometu benda sinočnji koncert tudi poznavalcem najbrž prirasel k srcu. Tudi s trenutki, kot je bil tisti, ko je Francis zakričal: »Hey!«, pa je bilo takoj jasno, da mu ni do pozdravljanja občinstva, ampak je že prešel v enega izmed bendovih najboljših in najbolj priljubljenih komadov. Ali pa tisti, ko je v eni izmed redkih sekund odmora nekje na sredini koncerta ostalim članom benda s prstoma mimogrede pokazal V, kar je njihov skrivni simbol za komad Velouria, ki so ga nato res odigrali naslednjega. Prav ta fleksibilnost bendovih setlist je še eden izmed razlogov, zakaj bend v svoji antinostalgični drži ostaja prepričljiv, ob tem pa iz koncerta v koncert zanimiv, spremenljiv, presenetljiv. Če se bendovi koncerti občasno raztegnejo tudi do 40, je sinočnji vseboval morda kakšnih 30 komadov, kar je ob divjem tempu naneslo le za kakšno uro in dvajset ter je pomenilo, da smo na primer mega hit Here Comes Your Man ali pa Pixies-shizofrenijo definirajočo Tame čakali zaman, a se je ob energičnosti večine komadov in ob relativno polnih Križankah na nek čuden način vendarle zdelo dovolj.

Vsaj delno tudi zaradi intenzivnosti samega zaključka koncerta, ko je četverico med pristno čustvenim in zanjo kar malce nenavadnim poslavljanjem od občinstva požrl gost bel dim, iz žrela katerega so se nato vendarle zaslišali še zvoki kratkega bisa, torej že omenjene Into the White. Simbolično pa je sliko beline dopolnil še komad Helter Skelter, ki je po bendovem odhodu z odra zadonel iz zvočnikov, kar gotovo ni naključje, glede na to da je Francis nekoč omenjal pomen plošče White Album za njegovo eksperimentalno ustvarjanje.

Če se na novejših studijskih posnetkih bendova prvinska energija nekje v procesu produkcije delno izgubi, so njegovi (samostojni) živi nastopi torej tudi dramaturško še vedno samosvoja, intenzivna izkušnja. In jasno, Pixies niso več na vrhuncu kariere, niso več najvznemirljivejši bend na sceni, a sinoči so pač vsem še enkrat dali dobro razumeti, zakaj so bili, so in bodo tako neizmerno vplivni. Leta 1989, leta 2017, kadarkoli.