QUI, WEREFOX

QUI, WEREFOX

Recenzija dogodka
17. 2. 2017 - 14:30

Channel Zero, 15. 2. 2017

 

V sredo zvečer se je po manj kot enem letu v našo deželo vrnil hrupni tandem Qui. Dvojec iz Los Angelesa sestavljata Paul Christensen za bobni in klaviaturami ter Matt Cronk na kitari in basu. V sedemnajstletnem obstoju sta povila tri dolgometražce, med katerimi najbolj izstopa drugi z imenom Love's Miracle, v katerem odmeva prepoznaven glas Davida Yowa, vokalista zasedb Jesus Lizard in Scratch Acid. Sodelovanje med Yowom in Qui se je začelo z željo po priredbi Zappovega komada, za katerega naj bi Yow posodil svoj glas, vse skupaj pa je postalo še resneje z nenehnim nastopanjem in nazadnje z omenjenim albumom. Izdaja je izšla leta 2007 pod založbo Ipecac, katere ustanovni član je Mike Patton, šele v živo pa je človeku jasno, zakaj sta Patton in Yow tako zlahka privolila v sodelovanje. Po kratkem premoru se je formacija Qui vrnila k dvema začetnima članoma, ki sta leta 2014 pot nadaljevala z albumom Life, Water, Living …

Kot predvozači so na sredin večer nastopili domači Werefox, ki so lansko leto prek založbe Moonlee povrgli album mešanih mnenj z naslovom Das Lied Der Maschinen. Omenjenemu albumu so večkrat pripisovali spolirano pop-rockovsko produkcijo z veliko širino in zrelimi, do potankosti dodelanimi aranžmaji. No, strah pred popevkarskim nastopom je odšel, takoj ko se je zasedba razširila še z enim članom. Ob dobri zvočni sliki, ki je bila prisotna tudi v sredo, so Werefox pokazali, da so doma na odru in ne v predvajalniku. S še eno kitaro so komadi z zadnjega albuma dobili žmohten priokus, ki enkrat spomni na trše, drugič na mehkejše zasedbe širnih kitarskih muzik. Prostranost je še vedno razvlečena in okupirana z Bekkovimi kitarskimi vragolijami od melodičnih in dinamičnih ubiranj do jeznega piskajočega hrupa, nad katerim na momente glavno vlogo prevzema glas Melée, sčasoma pa začne v ozadju delovati kot še en inštrument. Zvočno do fines izpeljani aranžmaji s še eno kitaro tako delujejo še udarneje. Če se ob poslušanju albuma poraja marsikatera vzporednica s tršimi in bolj odklonskimi žanri, je to v živo samo še potrjeno. Divination ne zveni več kot lagodno odpeta pop-rock pesem, temveč z dodatnimi back vokali spomni na gruvaške rockerske odzvene. Večkrat pa zasmrdi tudi po industriji, ki vedno znova odvrača zasedbo od sredinskih tokov.

Kljub nekaj tehničnim težavam sta Qui zavzela oder s komadom Apartment, s katerim sta jasno nakazala predrzen in navihan način delanja glasbe. Prisotna kabarejska teatralnost je brez pravil umeščena med histerične izpade noise rocka, minimalističnega post rocka ali pa mirnejših jazzovskih podlag. In prav zadnje skrbijo za totalno zmedo, ko Paulovo klavirsko igranje stoji samo zase, Matt pa zavzame pozicijo na odru in statično strmi v občinstvo. Kar sledi, je nadaljevanje podivjanega komada pred vložkom klaviatur. Podvojeni in večkrat harmonični vokali so relativno spevni napram kitarskim feedbackom, spet drugič se stvar sunkovito spreobrne v hropeče in lajajoče glasove z mirnejšo podlago in občasnimi falzeti. Dokazano dobra pevca sta odigrala še bis, ki si ga je priborila maloštevilna publika.

Zaobjeti glasbo Qui z nekaj besedami je žal nemogoče, po videnem in slišanem pa je vsem lahko malce bolj jasno, zakaj jih je pri drugem albumu Patton vzel pod okrilje svoje široke založbe. Obstajajo deli, ki spomnijo na melvinsovsko divjanje, dubtriovsko sunkovito prehajanje med žanri, šansonsko bogate klavirske dele in komične vokalne izpade. Vsekakor glasbeno širok večer z malo obiskovalcev, a pristnim ambientom.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.