Klub Cankarjevega doma, 1. 4. 2014

Čeprav je Milko Lazar v različnih projektih prisoten avtor na slovenskih odrih, smo ga zadnje čase lahko večinoma poslušali v bolj intimnih zasedbah. Tukaj imamo v mislih predvsem klavirske duete z Bojanom Goriškom, kjer prihaja v ospredje Lazarjeva ljubezen do sodobne klasične glasbe, ter na drugi strani odrsko druženje s kolegom in tolkalcem Zlatkom Kaučičem, kjer se Milko posveča svoji drugi ljubezni, jazzu. Včerajšnja obuditev njegove jazzovske zasedbe, ki napoveduje skorajšnji izid plošče Beli prodniki, je zatorej zvenela nekje med jazzom in sodobno resno glasbo, med tradicijo in sodobnostjo, torej na večnem ustvarjalnem presečišču, kjer Milku Lazarju že več let uspeva izraziti svoje osebne refleksije.

Deseti torek po vrsti v Klubu Cankarjevega doma v letu 2014 je, kot rečeno, pripadal skupini Razal Oklim Quartet, ki jo poleg Milka Lazarja sestavljajo še Aleš Rendla na bobnih in tolkalih, Primož Fleischman na sopranskem saksofonu in Matej Hotko na kontrabasu. Razmeroma dolg izvajalski premor kvarteta, ki je v omenjeni zasedbi nazadnje nastopal natanko pred osmimi leti na Jazz festivalu v Cerknem, je pustil nekaj nezakrpanih špranj v skupinski interpretaciji večinoma Lazarjevih kompozicij. Glasbeni aksiom, da je za vsako popolno uigranost kolektivne glasbene naveze potrebno daljše in tekoče izvajanje, predvsem prek živih nastopov, je bil včeraj znova potrjen. Na sinočnjem koncertu smo zatorej zaslutili nekaj prekomerne trdote in rahle nesigurnosti, ki sta v celotni sliki, sicer prijetno in nadvse ambiciozno zastavljenega koncerta, pustili malo grenke nejasnosti. 

Za Lazarjeve kompozicije je značilno, da so preplet različnih glasbenih vplivov in tradicij, zato je tudi včerajšnja interpretacija temeljila na posledični iskani trdoti in dinamično kontradiktornih dialogih med izvajalci. Po drugi strani so nekateri deli zveneli vse preveč togo in razmeroma izrazno pusto. Tukaj merimo predvsem na bolj mirne dele, kjer nekako ni prišlo do tistega zvočnega zlitja, ki ga je vseskozi prek klavirja narekoval Lazar. Po sicer perfektnih uverturah izpod Milkovih prstov, kjer smo bili znova priča resnični demonstraciji pojma virtuoznosti, se je vstop ostalih zdel nekoliko neroden. Delna kritika tukaj leti predvsem na tolkalca Rendla, ki se v bolj počasnih in dinamično tišjih delih ni najbolje znašel. Če je komu od trojice, ki je Milka dobesedno spremljala prek celotnega koncerta, uspelo enakovredno dopolnjevati, bi na tem mestu vsekakor izpostavili Hotka na kontrabasu. Ta je sicer resda igral bolj enostavne in ponavljajoče fraze, a je z vedno pravšnjo mehkobo znal ritmično in harmonično zaokrožiti kompozicijsko idejo Lazarja. 

V tem smislu so med vsemi izvajanimi skladbami skupinsko najbolj prepričljivo zazvenele prav skladbe, kjer smo bili priča pestrejši ali enostavneje hitrejši pulsaciji. Dobro je v tem kontekstu izpadla skladba Zelena pot, kjer je ritmična koračnica, ki je mejila na bolero, vlila v vse vpletene tisto sproščenost, ki jo je z odličnim solom kronal vseskozi zelo prepričljiv Fleischman na saksofonu. Ta je vzdolž celotnega nastopa vedno zanimivo melodično dopolnjeval zgrajeno strukturo. Pohvala leti predvsem na dosežen ton njegovega sopranskega saksofona. Skupni rezultat je bil torej tehnično skoraj brezhiben koncert, če tukaj odmislimo nekatere nesporazume v sprotnem narekovanju kompozicije s strani Lazarja.

Včeraj slišano, v katerem smo zaznali nekakšno osebno refleksijo slovenskega skladatelja, ali bolje, Lazarjevo jazzovsko reinterpretacijo „neoklasicizma“, ki je na trenutke rahlo spominjalo na nekatere Zappovske skladbe, je vsekakor pohvale vreden projekt. Skrbno zasnovane kompozicije, v katere prek sprotnega dirigiranja ostalim Lazar vnaša tisto nepredvidljivost in napetost, deluje vsekakor zelo kontrastno zanimivo. Razal Oklim Quartet ima torej še kar nekaj manevrskega prostora za dosego izvajalske perfekcije, ki krasi zapisane kompozicije, na katerih vse temelji. Vendar, kot smo že prej omenili, je za to potreben še kakšen živ nastop, da zvočna skulptura izpod prstov Milka Lazarja in ostalih dobi tisto malo potrebne zaokrožene mehkobe, ki bo vsemu skupaj zadala pravo glasbeno izraznost, za katero Lazar vedno stremi. Zatorej lahko delno kritiko kolektivne izraznosti zaenkrat upravičeno postavimo ob stran in se raje posvetimo spremljanju, kako se bo izvajanje projekta razvijalo v bodoče. Zadnja skladba na včerajšnjem koncertu v Klubu Cankarjevega doma, Beli prodniki, je vsekakor vlila optimizma, da bo temu res tako.