Sklepne misli na Death Grips rajdu Praga-Zagreb-Ljubljana

Sklepne misli na Death Grips rajdu Praga-Zagreb-Ljubljana

Recenzija dogodka
16. 8. 2017 - 17:30

Foto: Aleš Rosa/Kino Šiška

 

Praga, 24. 10. 2016
Zagreb, 8. 6. 2017
Ljubljana, 14. 8. 2017

Na koncu je padec. Lahna stemnitev zavesti, koraki, beton, zlomljen zob ... in potem spet priklop na stroj mentalnega. Nekateri bi temu preprosto rekli nesreča, drugi pomanjkanje zraka, tretji objestnost, četrti šibkost, peti naključje, oni šesti desubjektivacija. Kajpada, celokupno gledano, je nesrečen dogodek mreža vsega naštetega. Toda avtorju padca, ki je hkrati tudi avtor tega zapisa, se zdi, kakor da dogodek izpričuje potencirano in čez rob speljano mero produkcije stanj, ki se jo pripisuje temačni glasbeni materiji, imenovani Death Grips; tako nasploh, še bolj pa v njeni živi izvedbi.

In prav zdaj bo nekdo pomislil, da je to zgolj individualna anekdotična epizoda, ki se je dogodila po koncertu Death Grips v praškem MeetFactory oktobra lani. Toda potem ko je treba stvari spraviti pod besede, si težko zamislim boljši vstop v svet intimnosti in afektivnosti, ki jo s svojim početjem izraža Death Grips. Vstop, ki je preveč naključen, da ne bi bil hkrati tudi vezan na to, kar Death Grips, kot je prej povedal že Muanis Sinanović, v svojem koncertnem zavetju počnejo z obiskovalcem.

Kaj po ponedeljkovem ljubljanskem koncertu, ki je, tako se zdi, svojevrsten zaključek v roku manj kot deset mesecev nam bližnje koncertne triade benda, ki se ga je med domačo sceno držalo vprašanje, kdaj, če sploh kdaj... Kaj, skratka, sploh še dodati k diskurzu, ki ovija pojavnost Death Grips in ki ga Death Grips s svojo pojavnostjo tudi spretno vzdržuje? Kaj sploh še dodati k izjavnosti, ki kroži tod okoli, tako znotraj Radia Študent kot širše, na sceni - ali, še dlje in globlje, globalno in virtualno?

Marsikdo bi iz ust vrgel en velik nič in pri tem ne bi izgubil nikakršne legitimnosti. Pa vendar ima tudi ponavljanje svoje pomembno mesto in težo, še posebej, ker teče vzporedno s hajpom. Za tiste, ki smo koncertno triado Praga-Zagreb-Ljubljana doživeli v celoti, pa je, če ne drugega, zanimiva primerjava posamičnih doživetij. Ljubljanska izvedba, kolikor ušesa ne varajo in ohranjajo vsaj minimalen spomin, izstopa po zvočni izvedbi. Zapacanost in v trušč spodvito zvokovje, ki je botrovalo zagrebškemu koncertu, se je, vsaj s pozicije sredinskega pododrja, v Ljubljani izkazala za zmanjšano. Večja čistost Ridovega vokala in Hillove baterije je poleg zvočne kompaktnosti s sabo prinašala tudi neko mero razlike v moči. Tako da se jo je dalo na momente še bolj zajeti in na njej tudi vztrajati. Sta pa bili tako ljubljanska kot zagrebška intenzivnost manjši od praške. Kar lahko pripišemo predvsem strnjeni evforičnosti, ki jo je izkazalo tamkajšnje občinstvo. Dodatek k tej evforiji je v Pragi predstavljala tudi kombinacija z uvodnimi Raime in njihovo odlično live izvedbo albuma Tooth. 

Biti pod odrom sicer ne predstavlja enotne pozicije, ki jo lahko zasede vsak obiskovalec. Seveda je to v naravi koncerta kot takega, tako iz zvočnih kot iz recimo temu plesnih razlogov.  Vendar mislim, da to za Death Grips zavoljo njihove specifične moči in prezence ne velja v enaki meri. Vrednotenje takšnega koncerta iz njegove sredine, to je iz moshpitovskega jačanja intenzivnosti – mimogrede, tudi šiškovske štenge je niso mogle ustaviti – ima vendarle prednost, da odjema tisto, kar v tej situaciji najbolj šteje in ustvarja učinkovitost koncerta. Kar pa ne pomeni, da bolj odmaknjena pozicija, ki lahko močneje motri zvočnost in druge specifike, nima legitimnosti.

Pa vendar z metaperspektive vseh treh koncertov sama izvedba deluje bolj ali manj isto; kot da bi gledali reprizo prvotnega performansa ali kot da gre za opravljanje šamanskega rituala. Prav ponavljanje in ritualnost imata pri Death Grips globoko in pomensko funkcijo. Death Grips kot da opravljajo obredje, ki hkrati poteka brez nas, a vendar globoko v nas. Kar bi spet lahko pripisali naravi koncertov kot takih, sploh bolj zvočnoumetniških ali ekstremističnih variacij, vendar je pri Death Grips, vsaj s pozicije omenjenih treh koncertov na delu neka razlika, h kateri se vrnemo.

Na bolj površinski, opisni ravni koncertno triado združuje ponavljanje skromno variirajoče setliste, odprte s Whatever I Want (Fuck Who’s Watching), sklenjene z Guillotine ter z vmesnimi nedvomnimi izbruhi norosti, ki valovijo predvsem pri No Love, Get got, I’ve Seen Footage, Giving Bad People Good Ideas itn. Dejstvo, da Death Grips pri formiranju setliste zadnje leto ali več bolj ali manj variira med krajšo ali daljšo različico – v vseh treh naših koncertih smo bili postreženi s krajšo – ne draži le pogrešljivosti kakšnega večja odklona, pač pa morebiti kaže na drsenje v smer institucije live benda, ki svoj posel opravlja rutinsko.

Kot rečeno že drugje, delujejo koncerti Death Grips kot kontinuirana zvočna gmota, ki jo v živo poleg izjemne prezence MC Rida oblikuje predvsem Hillovo surovo bobnanje. Vse je skoncentrirano v čezrobno intenzivnost, ki gladko opravi z žanri, ki se kitijo, kako da so na hard in nevemkajše. Deathgripovska zvočna gmota kot da dobiva neko objektivnost na sebi. Ta pa kot da obstaja tam v neki magični maniri, na katero se lahko priklopimo. Pospeševanje mračnosti, okultnosti in agresivnosti kot bistvenih deathgripovskih značilnosti pri živi izvedbi deluje prav skozi vsrkajočo objektivno kontinuirano zvočno gmoto. Ustvarjanje (o)kultne in misteriozne entitete, ki pogojuje tudi njihovo podtalno držo znotraj skozi internet razpredenega globalnega glasbenega sistema, ima potemtakem ustrezno live materializacijo.

Deathgripovsko izražanje poteka skozi poshizofrenjen medij temačnosti, ki je hkrati tudi temačnost današnje mediatizirane realnosti. In bolj kot se tovrstna temačnost razpreda čez sodobne oblike tako mainstream kot nemainstream glasb, toliko bolj se kaže izvornost njihovega izražanja, ki ga koncertna izkušnja zgolj še potrjuje. In bolj ko tovrstna občutja in stanja skupaj s splošno politično naravnanostjo dobivajo na širšemu pomenu, bolj deluje njihova temna ekonomija... ki pač odnaša tja nekam, v Bottomless Pit.

Pri Death Grips je vse to sicer zgubano samo vase, k notranjosti, afektivnosti, intimnosti, introvertiranosti, h kateri se zateka MC Ride. Toda na tako pospešen shizofreno-punkovski in abstrakten način, da so učinki vseskozi radikalno povnanjeni. Od tod dotična fasciniranost, brez katere, sploh v več zaporednih koncertnih doživetjih, enostavno ne gre. In od tod tudi ustvarjanje občutja, tistega globokemu času primernega shizoidnega občutja, ki se v živo še ojača, in je tudi podlaga fascinacije druge vrste, imenovane hajp. Ta pet let po The Money Store in šest let po Exmilitary ne pojenja, prej se veča. Še posebej v njeni lokalizirani različici, na tleh domače scene.

Obračunavati s tovrstnim hajpom, ki na koncert privleče zanimivo multitudo, bi bilo delikatno početje. Lahko bi se zapodili vanj z namenom njegove razpršitve, vendar bi bržkone ugotovili, da operiramo z metodologijo, ki tega hajpa enostavno ne zna zagrabiti. Death Grips ni označevalec generacije, kot so to bili, kaj pa vem, grungevski bendi ali težkokategorni hip hop artisti. Death Grips je označevalec virtualnega subjekta in njegovega shizofrenega postajanja.

Prej omenjena objektivnost ali kot rečeno v prejšnji recenziji, odtujenost, ni nič novega in posebnega, je pa pri Death Grips navkljub in ravno zaradi zvočnih in kulturnih genealogij – ki so bile že tolikokrat izpostavljene, da jih tu res ni treba ponavljati – sproščena neke dotične ideološke usidranosti. Prav ta v večini pesti kakšne bolj robne popularno-alternativne muzike, predvsem težkokategornih izvorov.

Treba si je pač biti na jasnem, sploh če želimo ohraniti odprto glavo, da je hip hop – v zelo širokem smislu – prevladujoča kulturna in estetska tvarina današnjega časa. V tem kontekstu so Death Grips ustvarili in z veliko potenco še vedno ustvarjajo podtalno izdolbino, ki nedvomno ni izdolbina zdaj že dodobra zasute globoke podtalnice stare alternativne šole, ampak je izdolbina tik pod površjem. V to izdolbino, zdaj še na srečo mimo splošnega hajpa, pritekajo novi tokovi. Podobno temačni, okultni, agresivni in zajebani. Toda aktivistični in še bolj razširjajoč politično in glasbeno pozicijo črnske zgodovine. Na srečo nam na nekatere, ki zaradi, hja, verjetno glasbenoobjektivnih razlogov ne bodo dosegli takšne prepoznavnosti, kot so jo Death Grips, ne bo potrebno čakati dolgih, predolgih pet let. Jesen prihaja in z njo v Ljubljano Princess Nokia in Moor Mother …

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Tudi Morinova vztrajnost v njegovem konstantnem dramatičnem pogledu in pretiravanju pri igranju na klaviature mi je bla hakl. Vsakič ko si ga pogledal je na polno udarjal po njih in strmel v prazno in občasno v publiko z res dramatičnimi grimasami.

Tx.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.