Kino Šiška, 5. 10. 2013

Ena najsvetlejših zvezd alternativnega neba zadnjih dveh desetletij prejšnjega tisočletja je bil Blixa Bargeld, frontmen benda, ki je še danes strah in trepet špikerjev - Einstürzende Neubauten! Karizmatični umetnik se je vrnil v Ljubljano, na prizorišče sreče, kjer je pred tremi leti nastopil z Alva Notom, takrat v nekoliko bolj elektronsko eksperimentalno obarvanem performansu. V Katedrali Kina Šiške je tokrat daroval svojo zadnjo glasbeno stvaritev s Tehom Teardom, ministrantom enakih pravic, v na sveže nastalem in nepričakovanem duetu. Z bivšim vodjo industrial benda Meathead, ki je zdaj kot kompozitor nosilec nagrade Ennio Morricone za film Il Divo, sta letos splavila album Still Smiling. Na njem se glasno oglašajo uglašeni rezi lokov po strunah godal nesmrtnega romunskega črička Alexandra Balanescuja. Godalne veščine je na koncertu prevzela čelistka Martina Bertoni, ki pa sama žal ni mogla zapolniti vrzeli, nastalih z izostankom Balanescu Quartet. Nekaj melanholičnega, v sivino vabljivega je bilo v teh zvokih godal. Nekaj, kar se kot sence lebdečih oblakov berlinskega neba plazi po Bargeldovi sledi že od časov Wendersa in vabi na pozibavanje na Sonnnen barke.  Na pomoč sta ji priskočila Teardo s svojimi godalnimi ostrimi rifi na kitari in hladna matrica, ki je pokrila ne le preostanek kvarteta, ampak tudi kompletno ritem sekcijo, sestavljeno iz drobcev zvokov v studijskih laboratorijih. Ni bilo moteče, če smo zamižali na eno oko, če smo začutili glasbo dueta kot soundtrack in koncert kot ogled filma, kjer glasbenikov tako ali tako ne vidiš. Ker sta bila od živih instrumentov na odru poleg Bargeldovega vokala le kitara in violončelo, če zanemarimo minimalno vlogo ksilofona in zvonca.

Če se poigramo s črkami imena Teho Teardo, bi lahko premetanka rezultirala s približkom, ki bi pomenil »teater«, »božji ali hedonistični« ali oba. Občasna Bargeldova gledališko kolažirana recitirana poezija z razponom glasu, ki na določenih mestih prehaja v groteskno screamadelicijo  teatralnih grimas, in oponašanjem mlaskanja podgan, je pokrila samostalnik, pridevnika pa sta se zlila z godbo in atmosfero. Če za trenutek še ostanemo na jezikovnem področju, zakopani v čarobni skrinji besed, ki so najmočnejše orožje, kar ga premore človeštvo, omenimo še, da si upa herr Bargeld stopiti na tanek led in se spopasti s tujim jezikom. Trdemu nemškemu akcentu navkljub je zapel nekaj komadov v italijanščini, podobno kot je poizkušal Patton, ki je nazadnje pri Tomahawk en komad neprepričljivo zapel v španščini. A Bargeld se svojega felerja zaveda in se je pred in na komadu Mi scusi simpatično in hudomušno opravičeval za svojo italijanščino, ki „še ni prevozila mnogo kilometrov.“

Publike je bilo presenetljivo dosti. Kakšnih 400 duš, predvsem malo starejših, ki so nekoč malikovale Ajnšturce. Postavljeni stoli, s katerimi se ne srečamo pogosto, so  prišli prav in se skladali z atmosfero. Večer se je začel z  naštevanjem geoloških obdobij v komadu Nur Zur Erinnerung, ki se nekako najbolj približa estetiki zrelih Einstürzende Neubauten. V istem kontekstu lahko omenimo še Buntmetalldieb z zvoki štiristometrske zajle, ki povezuje Rim in Berlin, in ostalega instrumentalnega arsenala, s katerim na koncertu operira Teardo, Bargeld pa ga je koristil že pri Ajnšturcih, “mastodontu, ki se je za nekaj časa potopil na dno oceana.” Višek, na pa tudi katarzo, so verniki v Katedrali občutili pri komadih What If … z refrenom “What if in paradise there are no huris waiting?”, v baladi o samomorilskem pilotu in v čustveno nabiti ter na tisoče koščkov najfinejšega kitajskega porcelana razbiti matrici Come Up And See Me. Duh Toma Waitsa se je prikazal v Alone With the Moon, ki se zdi, da vzdigne original od The Tiger Lillies za stopnjo višje. V Defenestrazioni smo slišali vso rutino turnej in sempl intervjuja stereotipnih vprašanj, ki bi jih vprašani najraje vrgel skozi okno in tako za vedno obračunal z njimi. A Bargeldovo življenje ne more biti A Quiet Life. Prvi bis je zaznamoval Soli si muore, priredba šlagerice iz 1969, s starim, razposajenim  Blixo in industrial podlago, za drugi bis pa je ostalo ponavljanje enega komada, tokrat v italijanščini, ker je materiala enostavno zmanjkalo.