The Jesus And Mary Chain, Haiku Garden

The Jesus And Mary Chain, Haiku Garden

Recenzija dogodka
7. 7. 2017 - 14:30

Kino Šiška, Ljubljana, 5. 7. 2017

foto: Nejc Ketiš

 

Preteklo sredo smo bili priča še enemu dogodku, ki le potrjuje, da zvok shoegaze in dreampop žanra ni mrtev, temveč le ponovno prebujen iz svojega daljšega spanca. V prostorih Kina Šiška smo prebujanje takšne zvočne estetike lahko slišali že s koncertom kultne skupine My Bloody Valentine, ki je s svojo municijo zasanjane, a vendarle nasilne distorzije sprožila jutranje ušesno šumenje marsikateremu obiskovalcu tistega junijskega koncerta. To je bilo leta 2013. Za letošnjo dozo nostalgičnega britanskega zvoka pa je poskrbela škotska zasedba The Jesus And Mary Chain, ki se je po daljnem letu 1992 vrnila v našo prestolnico. Ali so dreampop legende obdržale svoj status nostalgične zapuščine, pa lahko izveste v pričujoči recenziji.

Spodobi se, da nas do prihajajočega dela koncerta kultne zasedbe ogrejejo domači junaki. Tako smo za otvoritev večera zaplavali ob zasanjano šumečih harmonijah domače skupine Haiku Garden, ki se je za ta dogodek premierno pokazala na velikem odru Katedrale. Haiku Garden smo v prostorih Kina Šiška lahko zasledili že maja v Komuni, kjer so fantje ogrevali oder za kanadske eksperimentalneže Suuns. Sedaj pa so svoje šumeče razpaljotke odigrali v kontekstu večjega odra. Tukaj se pravzaprav poda vprašanje, kako domača četverica obvlada takšen prostor. Takoj je bilo opaziti, da se je napetost ob disonančnem uvodu spremenila v takojšen energičen nastop, saj so fantje ob morju melanholičnih harmonij, zasanjani zvočnosti in nežnih vokalov primerno mešali razbijaški pristop bobnanja in zlorabe basovskih strun. Takšna mešanica lahko drži občinstvo v lebdečem transu ali v koreografiji zibajočega plesa, saj Haiku Garden ponujajo oba ekstrema dojemanja takšne glasbene estetike. To je bilo najbolje opaziti prav pri skladbi, ki jo ne najdemo na njihovem kratkometražcu Waver, a jo Haiku Garden vključujejo v v skoraj vsak repertoar zadnjih koncertov. Karakteren madchester ritem se neverjetno lepo poda ob zvokih sinta in basa, medtem ko kitare ponujajo odejo svetle distorzije. To je nekaj, kar bi lahko primerjali z evergreeni alternativcev zgodnjih devetdesetih. Ob takšnih skladbah in primerni mešanici lebdečega zvoka in punkovskega nabijanja so Haiku Garden zapustili večji oder Katedrale zmagovalno. Zvok navdušenega občinstva je slednje le potrdil in tako je velikost odra za domačine shoegaze žanra vse prej kot ovira.

V času kratkega premora se je Katedrala polnila z edinstveno mešanico obiskovalcev. Priča smo bili starejši generaciji, ki so prišli potešit svojo nostalgijo ob zvokih tokratne kultne skupine, a smo med občinstvom zasledili tudi marsikaterega mladega oboževalca te starejše alternativne zvočnosti. Glasbena spremljava se je prekinila in (z)mešano občisntvo je vzkliknilo svoj topel sprejem, saj so na oder končno stopili The Jesus And Mary Chain, ki so svoj set odprli z novejšo Amputation.

Čeprav bi lahko dejali, da skupina strateško promovira svoj zadnji dolgometražec Damage And Joy, je repertoar primerno mešan s klasičnimi skladbami kultnih albumov, kot sta Darklands ali bolj šumeč Psychocandy. Tako se je večerni set lepo gibal med novejšim materialom in tako imenovanimi crowdpleaserji. Občinstvo je takšno tipično strategijo toplo sprejelo, saj je bilo opaziti, da si je med zibanjem, plesanjem in statično držo marsikateri obiskovalec privoščil besedila zapeti in tako ponudil glasno podporo pevcu Jimu Reidu.

Prav takšna energija pa je mogoče na trenutke delovala v nekakšnem razcepu z dogajanjem na odru. Ob starejših posnetkih The Jesus And Mary Chain lahko opazimo, da jim energičen pristop celotne skupine nekoč ni bil tuj, saj so ob odeji distorziranega šuma delovali bolj agresivno in ironično bližje agresiji svoje tokratne predskupine. Sedaj starejši The Jesus And Mary Chain pa ostajajo na trenutke statični in dušo performansa prevzame samo pevec Jim Reid, ki s svojimi karizmatični gibi drži največji fokus odra. Sicer pa statičnega pristopa k igranju ne smemo jemati kot kritiko, temveč bolj kot naraven razvoj starejše glasbene skupine. Ta se raje pametno posveča tehnični izvedbi igranja inštrumentov, kot pa otročjemu skakanju na odru.

The Jesus And Mary Chain so tako, ne glede na pomanjkanju določene agresije, podali mešanemu občinstvu ravno to, kar je potrebovalo - dozo nostalgičnega fiksa britanske alternativne estetike. Lahko trdimo, da so spevni komadi ob zvokih shoegaza, dreampopa in post-punk esence primerno zaplavali v ušesa in srca obiskovalcev. Toliko, da so jih na oder priklicali ne še enkrat, temveč kar dvakrat, dokler nas ni predvajana grenkosladka skladbica prepričala, da je dogodka res konec.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

A nisi bili nazadnje leta 1992?

TJAMC že v svojem prvem živjenju niso bili ne vem kaj, po toliko letih pa sta sta se od njih mogoče obdržala lepozveneča komad ali dva in to je to. gre za tip muzike, ki ga nahajpa glasbena industrija, ki zdrži leto ali dve, potem pa ga povozi nov trendi žanr. takšno žanrsko menjavo preživijo le redki bendi, TJAMC je niso. po desetih, dvajsetih letih zdolgočasena glasbena industrija v večnem pomanjkanju svežih glasbenih idej zopet malo pobrska po preteklosti in takrat je čas za neo-unoodprej. škoda, da so Haiku Garden, sicer očitno talentirani mulci, padli na takšno foro, ki ne ponuja ničesar novega, nobenega glasbenega razvoja, ampak zgolj na veke vekov ponavljanje starega, milijonkrat slišanega.

pač muzika za tiste, ki se jim orosi oko ob spominu na konec srednje, na čas, ko še niso prenehali živet. in za iste, ki bodo takšni čez dvajset let.

hmm kako to ze spet v Ljubljani? se kar pridruzujem prvemu komentarju.
JAMC nikoli niso bili znani po nekih jacih live showih. ne vem kako so sedaj vsi tako preseneceni nad njihovo odrsko staticnostjo. nova plata je vec kot solidna, tako da jim na karto nostalgije sploh ni nujno potrebno igrat. starca se vedno imata nekaj v sebi.
tvoj besedni vtis koncerta mi ne potegne najbolj... ocitno se se lovis ali pa enostavno ne ves kaj bi povedal o bendu. slutim slednje, naslednjic se je potrebno lotit najprej domace naloge in sele nato grabiti po akreditaciji.

hmm kako to ze spet v Ljubljani? se kar pridruzujem prvemu komentarju.
JAMC nikoli niso bili znani po nekih jacih live showih. ne vem kako so sedaj vsi tako preseneceni nad njihovo odrsko staticnostjo. nova plata je vec kot solidna, tako da jim na karto nostalgije sploh ni nujno potrebno igrat. starca se vedno imata nekaj v sebi.
tvoj besedni vtis koncerta mi ne potegne najbolj... ocitno se se lovis ali pa enostavno ne ves kaj bi povedal o bendu. slutim slednje, naslednjic se je potrebno lotit najprej domace naloge in sele nato grabiti po akreditaciji.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.