Kino Šiška, 29. 10. 2013

V prvi oddaji Glasbenega drobovja smo se skupaj z Nino Prešiček in Gregorjem Zemljičem pogovarjali o parcialnih tonih, poznanih tudi pod nazivi “overtones” ali v strogo tehničnem smislu kar sinusne komponente zvočnega spektra. Poslušali smo primer združitve dveh dronov, kjer je bil prvi narejen iz zvoka drgnjenja prsta po robu kozarca, drugi pa iz zvoka kuhinjskega noža ob interakciji z marmorno ploščo. Ko smo združili oba zvoka, se je pojavil tretji zvok, ki nas je vse prisotne v studiu spominjal na vokal operne pevke. Šlo je seveda za izredno posrečeno interakcijo parcialnih tonov, ki se v glasbi pojavlja le v srečnih naključjih. Spektralisti in določene veje elektroakustične godbe h komponiranju s parcialnimi toni sicer pristopajo na matematičen način, torej ne naključno, a temu primerne so tudi predvidljive spektralne interakcije. Manjka jim življenja. In sam poznam le en bend na svetu, ki se parcialnih spajanj loteva spontano oziroma po občutku, ob tem pa je sposoben vztrajati v svetu parcialne alkemije. To so seveda The Necks. Vsi ostali bendi, ki sem jih kadarkoli slišal, so sposobni le sporadično prodirati tja, kjer je zasedba The Necks praktično doma. In včeraj smo se odpravili na njihov koncert v Kino Šiška, da preverimo, ali jim bo tudi tokrat uspelo narediti preboj v svet spektralne alkemije oz. za nevernike, v svet kompleksnih matematičnih interakcij spektralnih sinusnih komponent. Bomo tudi tokrat poleg basa, bobnov in klavirja slišali še cel fiktivni orkester izza odrske zavese?

Problem, s katerim se sooči recenzent recimo temu parcialnega koncerta, je podoben problemu recenziranja kompleksnejše elektronske glasbe, kjer je zvočni dizajn izrednega pomena. Kompleksna zvočna sinteza je namreč prav tako kot zanimive spektralne interakcije preveč kompleksna, da bi jo lahko razumeli na celostnem nivoju. Četudi smo zmožni do potankosti analizirati in razumeti vsako posamično interakcijo med elementi, ki soustvarja zvok, še vedno ne moremo razumeti celote, ker je enostavno preveč dejavnikov na delu, da bi jih lahko sočasno sprocesirali človeški možgani. Zato je to svet, kjer z razumom enostavno ne moremo zraven. In tako celo trio The Necks ne šteka, kako se bo obnašal njihov fiktivni orkester za odrom. So pa seveda našli način, da ta fiktivni orkester prebudijo in da ga usmerjajo. In v tem so edinstveni na svetu. In le zato so lahko že 30 let isti, a hkrati vsakič popolnoma drugačni. So zvočni vrtnarji, ki tekom koncerta posadijo drevo življenja, ga usmerjajo, ob tem pa seveda ne razumejo, kje, kdaj in zakaj bo pognalo določeno vejico. In v tem je ves čar njihove konstantne nepredvidljivosti. In da, prav nepredvidljiv parcialni zvočni gozd se je tudi včeraj razrastel čez katedralo Kina Šiške. Seveda pa je zrastel na še kako predvidljivi zvočni podlagi – ki pa ravno zaradi tega to ni. Predvidljiva se zdi le našemu omejenemu razumu, ki ni zmožen dojeti vseh mikro in makro nians, iz katerih se bohoti nadrealni zvočni gozd tria The Necks. Zato sem bil kot recenzent primoran pustiti kritiško distanco zunaj in se prepustiti glasbi, kolikor se je le dalo. Vse drugo bi bilo sila nespoštljivo do benda. 

Vsak, ki je kdaj sadil drevo, ve, da je potrebno najprej skopati luknjo. In tako se je koncert tudi začel. Bend je v začetku deloval kot trio fizikalcev, ki pač nekaj delajo. Bobni, bas in klavir so delovali kot neka gigantska tibetanska skleda, ki rabi malček več zagonskih drgnjenj, preden zapoje tako, kot je treba. V tem ogrevalnem delu, ki si ga lahko tolmačimo kot vzbujanje nekega višjega sistema, ki se sproti tudi generira, so vztrajali kakšnih 15 minut. Glasba je bila že v tem delu zanimiva, a vseeno je zadeva postajala že rahlo zaskrbljujoča – jim bo uspelo narediti preboj? Koliko časa še mislijo delati na “set and settingu”, preden bo zadeva pripravljena na vzlet? Trio iz okvirov varnega ogrevanja nato vendarle stopi pred izzivov polno glasbeno steno in kot alpinist išče, kje bo potegnil prvenstveno smer. Ojoj, Lloyd Swanton se praska po glavi, to vsekakor ni dober znak. In končno zaslišimo glas pevke, je to Enya?! Ne, retro vocoder? Hmm ne, verjetno le otroški pevski zbor. Prvi preboj se torej končno zgodi, a le hipno. Bend se zopet, kot alpinist pred steno, umakne nazaj in išče nove poti. Zopet poskušajo na razne načine, a jim nikakor ne uspe obviseti v steni kaj več kot le kratek čas. Nakar končno najdejo tisti manjkajoči oprimek in celo Šiško potegnejo na novo polico, kjer se odpre nov svet. Tu nas čakajo Kosobrin na klarinetu, Marc Ribot na kitari ter Jezus na violini. Jebena psihedelija, Necksi v najčistejši obliki! Ekstatično, katarzično in nenormalno čarobno! Sledil je odmor, zatem pa še drugi del koncerta.

S perspektive celostne zgodbe lahko na pravkar opisano iskanje in blodenje v zvočnem labirintu gledamo kot na življenjsko dramo. Torej kot skompresirano zgodbo življenja oziroma film. In da, gledali smo film, ki je bil napet in poln preobratov. Dihali smo z glavnimi junaki, delili njive skrbi, na koncu pa seveda tudi ekstazo. Zgodba ter forma tega filma pa nista bili sanjsko hollywoodski, niti ne pesimistično evropski, ampak realni, realni v svetu ljudi, ki se borijo in imajo upanje. In le vztrajnost in optimizem tria The Necks sta naredila včerajšnji koncert prav presežen, saj smo lahko videli, koliko truda so morali vložiti, da so končno našli tisti ključni oprimek.

Z vidika ritma in tempa je bil včerajšnji koncert prava free jazz poslastica. V bolj razpuščenih delih so vsi člani igrali v nekem svojem tempu, ki se je razlikoval ravno toliko, da so se posamični inštrumenti neprestano ciklično prehitevali. Se pravi, da je na primer drugi “beat” bobnarja sčasoma ujel in prehitel prvi beat basista. Tu torej ne govorim o “swingu”, ampak o različnih tempih, s katerimi je bend faziral na nivoju ritma. Hkrati pa je ves trik spektralnega komponiranja ravno v faziranju – torej faznem ojačevanju ali izničevanju sinusnih komponent zvoka. Temu se strokovno reče “beating effect”, ima pa zadeva v drugih kontekstih še druge nazive. In zaradi “beating efekta” lahko na primer iz dveh sinusnih piskov dobimo pulzirajoč ritem, čigar frekvenca je vedno enaka razliki frekvenc sinusnih piskov. In zato smo lahko slišali na koncertu ritme in zvoke, ki jih ni nihče igral. In ko imamo opravka z zvonci, ropotuljami, činelami, basom in klavirjem, imamo opravka s tremi izredno različnimi razmerji med parcialnimi toni. Na eni strani imamo alikvote oz. harmonike, potem imamo neharmonike zvoncev, katerih parcialni toni so v eksponentnih razmerjih, nato pa je tu še nojz, ki ima naključen spekter. In v tej godlji so tudi včeraj The Necks totalno zdominirali in ustvarili neverjetno strukturiran hrup, ki je razkrival svojo pravo naravo – in to je, da se v hrupu skriva vse.

Ker ima Kino Šiška izredno široko stereo sliko, zaradi postavitve zvočnikov glede na bend, je bilo mogoče ločiti med zvokom, ki je prihajal z odra, in zvokom, ki je prihajal iz zvočnikov. Slišali smo lahko, da se je parcialna magija dogajala že v samem signalu, saj je vsa zvočna alkemija prihajala iz zvočnikov oz. z odra. Ker pa vem, da so Necksi sposobni spektralna spajanja delati tudi na različnih koncih dvorane, lahko zaključim, da je bil to edini minus koncerta. Spomnim se namreč koncerta v londonski Union Chapel, kjer so Buckovi helikopterji krožili pod stropom v, metaforično rečeno, N-kanalnem zvočnem sistemu. Ali je kaj takega možno v Kinu Šiška ali ne, pa zaenkrat ostaja odprto vprašanje.

Kljub temu, da je v Cankarjevem domu koncertiral Dave Douglas, je bil koncert v Kinu Šiška poln. Vsekakor so si Necksi pri nas že zgradili določeno fanovsko bazo in verjamem Lloydu Swantonu, ko je po koncu koncerta dejal, da se bodo še vrnili.