Kino Šiška, 9. 10. 2015

Vse popularnejše postpankerje The Soft Moon, v osnovi solo projekt Luisa Vasqueza, na katerega pa se pogosto referira kot na bend in ki kot tak seveda nastopa tudi v živo, smo minuli petek lahko že drugič slišali pri nas. Tokratno prizorišče je bila mala dvorana Kina Šiška. 

Za razliko od leta 2013, ko so v Menzi pri koritu pred The Soft Moon nastopili Litošt, sta tokrat ogrevala kar dva podporna acta, in sicer domači nojzer Lifecutter in ameriški tehno industrialec Phase Fatale, ki spremlja The Soft Moon na evropski turneji. Ta konfiguracija je delovala kot inverzija veliko pogostejše organizacijske paradigme elektronske glasbe, ki v vlogi afterpartyja sledi koncertnemu nastopu. Inverzija, ki je sicer sama po sebi zanimiva predvsem zato, ker gre za izvajalca, ki vsak po svoje brišeta meje med klubskim in koncertnim potencialom glasbe, opominja pa nas tudi na dejstvo, da ne obstaja ena in edina optimalna postavitev za konzumacijo glasbenih nastopov. Vendar pa je v praksi vendarle lahko malo manj učinkovita, če ne zaradi drugega že zato, ker povprečnega poslušalca rahlo preseneti. Tako Lifecutter s svojim sicer precej kratkim analognim živim nastopom zaradi zgodnje ure žal ni bil deležen obiska, ki bi si ga s svojo dovršeno, napredno produkcijo in suverenim nastopom zaslužil. 

Po Lifecutterju je nastopil Phase Fatale, ki mu je bila ura in z njo količina obiskovalcev že bolj naklonjena. Vendar pa pretežno pozitivnega odziva le-teh vseeno ne moremo jemati kot samoumevnega, marveč ga lahko upravičeno pripišemo kvaliteti njegovega nastopa. V tem primeru se je plesni potencial njegove produkcije precej dobro realiziral, saj se je zdaj že nezanemarljiva množica vedno bolj doživeto pozibavala v trših tehno ritmih, ki jih je v živo ustvarjal Američan. Prav tako analogni set-up Phase Fatala je vseboval tudi mikrofon, za katerega je nekajkrat na kratko poprijel in  v nastop vključil tudi svoj z efekti močno prepreden vokal. Tako je Phase Fatale s svojim uspešno zgrajenim mostom med tehnom in postpankovskimi primesmi ter s tem med klubskim in koncertnim principom lepo osmislil line-up in uspešno pripravil vzdušje za glavni act večera. 

Ta je sledil po krajšem odmoru, med katerim se je dvorana seveda izpraznila, potem pa kaj kmalu spet napolnila do te mere, da je moč sklepati, da je precejšen del poslušalcev prišel poslušat samo The Soft Moon - nič nenavadnega sicer, vendar pa v tem primeru malce škoda.

Louis Vasquez je tokrat živo različico svoje glasbe konstruiral s pomočjo bobnarja in basista, ki pa sta ob Vasquezovi močni odrski prezenci izpadla bolj kot dodatek in manj kot enakopravna člana benda. Frontmen je na vokalu z enako mero natančnosti in povsem brez vidnega napora potoval tako prek bolj spevnega patosa novega albuma Deeper kot tudi skozi peščico starejših komadov z bolj minimalističnimi kričečimi vokali. Mestoma je obstoječe komade dopolnil še s svojim ročnim bobnarskim solom, ki je pripomogel k bolj grozeči in temačni atmosferi.

Vendar pa tisti, ki so The Soft Moon videli že leta 2013 v Menzi pri koritu, celotnega vzdušja tokrat ne bi prav zlahka označili za grozeče, temačno ali hipnotično, saj ti pridevniki precej bolj veljajo za njihov prvi ljubljanski koncert. Večinoma gre najbrž tu za naravno evolucijo samega nastopa, ki poteka skupaj z evolucijo albumskega zvoka, vseeno pa bi se lahko vprašali, če ni nemara tudi sprememba lokacije otežila vzpostavitve bolj impresivnega vzdušja. V vsakem primeru je primerjava med tema nastopoma edina točka, kjer bi se lahko kakšen manko sploh pojavil, saj drugače tehnično neoporečnemu in na sploh korektno izpeljanemu koncertu objektivno ne gre kaj očitati. To se je v praksi pokazalo tudi, ko je precej številno občinstvo z nepopustljivim ploskanjem po kar dolgi odsotnosti vendarle priklicalo bend nazaj na oder. Bis, za katerega se je za trenutek res že zdelo, da ga ne bomo dočakali, je torej podaljšal koncert še za tri skladbe, po katerih se je Vasquez na hitro, vendar z odzivom vidno zadovoljen poslovil.