Trentemøller, TOM and his Computer | Radio Študent

Trentemøller, TOM and his Computer

Recenzija dogodka
14. 2. 2017 - 14:30

Kino Šiška, 13. 2. 2017

 

Ob teatralno ambientalnih zvokih skladbe November sta se skozi gosto meglo na odru prikazala Anders Trentemøller in njegov bobnar, kmalu pa jima je sledila še preostala trojica in s kitarama ter basom dopolnila lepo uigrano zasedbo. Koncert tega še pred desetletjem samostojnega techno-dub umetnika je v taki družbi privzel nekaj post-rock estetike, tudi sicer pa za imenom Trentemøller zadnja leta, še toliko bolj pa od lanskega albuma Fixion, stoji precej kitarski, alt rockovski projekt.

Večinoma novejše komade prebija tudi glas vokalistke in občasne kitaristke ter klaviaturistke Marie Fisker. Ta je sinoči precej prepričljivo dopolnjevala temačno atmosfero in se je skorajda ves čas lepo stapljala z elektronskimi linijami. A če je sama izvedba novih komadov sicer znala povsem zadovoljiti, se je po prvih treh skladbah že porajalo vprašanje, v kolikšni meri je Katedrala razprodana zaradi tega, novejšega Trentemøllerja.

Vprašanje Trentemøllerjeve popularnosti, ki jo je bilo pri nas moč zaznati že ob njegovih preteklih koncertih v bližnji tujini, najbrž nikoli ni imelo zares enoznačnega odgovora. Gotovo je v veliki meri vezana na umetnikov minimalistični prvi album in na takratni zasluženi hajp, a se je njegova popularnost skozi leta ne glede na analogizacijo zvoka še naprej ohranjala. Tudi ko Trentemøller torej vse bolj uresničuje svojo bendovsko vizijo, ga po svetu spremljajo polne dvorane. Vsaj sinoči pa se je morda vseeno zdelo, da bi večina prisotnih rada doživela čimveč starejših, elektronskih, plesnih momentov. Čeprav je v tehničnem in aranžmajskem smislu albumu Fixion težko karkoli očitati, v živo pa so njegovi temačni basi, reverbirane kitare in kovinsko zveneči bobni prav tako prišli do pravega izraza, se zdi, da v kanonu post-pank/new-wave oživljanja ne izstopa dovolj.

Bendov, ki privzemajo elemente zvočne estetike Joy Division, se je namreč nabralo že toliko, da je že samo omenjanje takšne podobnosti v recenzijah postalo klišejsko. V vsakem primeru smo natančnejši, če rečemo, da Fixion v bolj ambientalnih, boljših trenutkih spomni na zasedbo Chromatics, v bolj energičnih pa morda na Soft Moon. O nasičenosti tega zvočnega polja pa lahko z delom svojega repertoarja priča tudi danski producent Tom and his Computer, ki je Trentemøllerju sinoči, in sicer zelo učinkovito, pripravil teren. Če je ob njegovem ambientalnem začetku v dvorano kapljajoče občinstvo s seboj še prinašalo svoje pogovore, je z dodajanjem nojza in beatov Tom precej hitro ukradel našo pozornost. Ustvarjal je temačno, mestoma malo grozljivo zvočno krajino, a jo je vpenjal v dovolj melodike in ritma, da je malce presenečeno občinstvo pripravil do kar resnega poplesavanja. To mu je uspevalo predvsem proti koncu, ko je v set inkorporiral več skladb z letošnjega EP-ja Playing in the Night, in dvorano tresel na vse višjih bpm-jih, nasploh pa je prikazal precej raznolik, umazan klubski set, ki se je iztekel kar prehitro.

Trentemøller in njegova zasedba imajo sicer precej močno odrsko prezenco in so nas zagrabili že v samem uvodu. Ne glede na to pa je dvorano spet pravi klubski občutek zajel šele po dvajsetih minutah, s skladbo Shades of Marble. Takrat je občinstvo ob vsakem prehodu glasno izražalo odobravanje, s tem pa očitno nakazovalo željo po več eksperimentalne plesne elektronike. Delno je to prinesla skladba My Conviction, ki s svojimi psihedeličnimi in orientalskimi elementi med novejšimi nedvomno izstopa. V osrednjem delu koncerta je intenziteta spet nekoliko padla: atmosferi niso pomagali niti Trentemøllerjevi smešni poskusi animiranja občinstva ali manjši zajeb in prekinitev pri skladbi Trails z albuma Lost. V malce preveč remiksani in preveč bendu prilagojeni izdaji je bil izveden tudi minimalistični komad Miss You, ki tako ni nosil vsega subtilnega čustvenega naboja izvirnika.

Vseeno pa je Miss You nakazoval prehod v zadnji del koncerta, pisanega na kožo ljubiteljem starega, bolj samosvojega Trentemøllerja. Po prijetno umazano basovski Vamp je redni del programa zaključila odlična vokalna verzija malce erotičnega hita Moan, petnajstminutni bis pa je prinesel še za vse večne čase Trentemøllerjevo najboljšo, Take Me Into Your Skin. S preveč poudarjenimi bobni in premalo subtilnimi prehodi ta tokrat ni dosegla vsega svojega potenciala, a nas je kljub temu popeljala skozi različne techno zvočne krajine in v bistvu prinesla tisto, po kar smo k Trentemøllerju tudi prišli. Na ta način je bil tempo stopnjevan pravilno, najboljše pa lačnemu občinstvu servirano na koncu. S tem je bil tudi bolj kritičen del mednarodno zelo pisanega občinstva vsaj malce potešen.

Prav v luči združevanja različnih tipov poslušalstva velja ta koncert označiti za pomemben, relevanten dogodek, kot je tak pač vsak, ki z neko čudno, dokaj alternativno glasbo napolni Šiškino Katedralo. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bomo Trentemøllerja kmalu spet lahko ujeli pri samostojnem DJ setu, zato se moramo ob tej priložnosti kljub pomislekom zadovoljiti z malo prilagojeno, bendovsko, sredinsko verzijo. Ob vsem povedanem pa lahko zaključimo, da bo celoten koncert mnogim prisotnim verjetno ostal v precej lepem spominu.  

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.