Kino Šiška, 21. 11. 2013

Včeraj sta nas v Kinu Šiška obiskala življenjska sopotnika Sasu Ripatti in Antye Greie. Prvi je najbolj poznan pod imenom Vladislav Delay, njegova ljubezen pa pod psevdonimom AGF. O veličini Sasuja Ripattija v uvodu te kratke recenzije ne bomo izgubljali besed, vseeno pa bomo omenili, da je pod različnimi imeni že večkrat obiskal Slovenijo. Razlog tiči v tem, da je njegov vpliv izredno močan tudi pri nas, saj ima med domačimi producenti in didžeji izreden renome, kar se vseskozi odraža na lokalni, predvsem s technom povezani sceni. Prav v to sceno pa je konec koncev vpet tudi naš največji elektronski producent Octex, znani fen Vladislava Delaya, ki smo ga seveda tudi včeraj lahko videli na koncertu. Na drugi strani pa je AGF verjetno najbolj poznana ženska zastopnica sodobne eksperimentalne elektronske glasbe in idealno bi bilo, da bi tudi ona navdušila in opogumila kakšno domačo zvočno entuziastko. 

Včerajšnji dogodek se je prodajal kot avdiovizualni dogodek, kjer je Vladislav Delay skrbel za zvočni del, Poemproducer AGF pa za vizualni del. Temu primerno bomo danes recenzirali avdiovizualni performans in ne glasbenega nastopa ob spremljavi vizualij, četudi ta recenzija prihaja iz vrst glasbene redakcije.

Prvi problem včerajšnjega nastopa se žal skriva ravno v pravkar izpostavljenem – včerajšnji nastop je bil prej VJ-anje na glasbo kot pa avdiovizualni dogodek. Torej je šlo za enosmerni proces, kjer se glasba ne odziva na sliko, le slika na glasbo. Tudi to sicer lahko brez problema kupimo kot avdiovizualni šov, vseeno pa bi od kalibrov, kot sta Vladislav Delay in AGF, pričakovali neko bolj globinsko povezanost med zvokom in sliko, še posebej zato, ker naj bi bile vizualije narejene prav posebej za ta nastop. In če izhajamo iz tega, potem je več kot očitno, da se umetnika bodisi šlepata na svoj renome in prodajata polizdelke ali pa so na delu neke nove estetske smernice, v katere pisec te recenzije žal nima uvida.

Kino Šiška je včeraj odlično funkcioniral s svojo veličino. Visoka dvorana in visoka ter široka postavitev zvočnikov sta Vladislavu omogočali, da je s svojimi značilnimi “delay” salvami odlično izkoriščal prostor. Zahvala za dobro zvočno izkušnjo pa gre seveda tudi tonskemu tehniku Juretu Vlahoviču, ki je med drugim hipno spedenal meglene base, ki so me sicer strašili v skrajnem začetku nastopa. Torej imamo glasbo, ki diha v prostoru, na drugi strani pa imamo popolnoma ploske digitalne vizualije, ki ne priznavajo tretje prostorske koordinate. Sam sem sicer mnenja, da smo včeraj gledali fragmente spektrograma, ki je bil v osnovi tridimenzionalen, ampak je zaradi statične kamere z osi in zaradi odsotnosti “shaderjev”, ki bi vektorskemu “meshu” dodali bodisi material ali osvetlitev in s tem globino, deloval popolnoma plosko. Sami izvorni geometriji pa je umanjkala tudi neka notranja dinamika, saj je bila slika popolnoma toga. Razlog za to leži v občasno izredno nizkem frameratu ter bodisi ekstremnem “downsamplingu” izvorne geometrije ali pa ekstremnem zoom-inu, s čimer se doseže podoben efekt. Piko na i tej retro hipsterijadi pa so dodale še neinterpolirane oziroma nažagane črte, ekstremne saturacije in filtriranja. Na eni strani imamo torej sliko, ki se bohoti v vsem retro ekscesu digitalne mrtvosti, na drugi strani pa analogno obarvane, prostorske in hkrati sodobne prostorske zvočne krajine, ki med seboj ne najdejo skupnega jezika. Edini skupni imenovalec med Vladislavom Delayem in Poemproducerko AGF so bile tako žal le hipsterske brčice Vladislava Delaya ter nenehno fotkanje Poemproducerke med nastopom.

Publika se je po koncu nastopa odzvala z bučnim aplavzom in vpitjem in tako izgleda, da sem v pravkar ponujenih razmišljanjih očitno bolj osamljen. Kakorkoli, morebiti bi si kdo od njiju res da zaslužil tak aplavz, a oba skupaj prav gotovo ne.