Menza pri koritu, 29. 4. 2013

Brooklynska avantgardna zasedba Zs že skoraj poldrugo desetletje v različnih postavah dekonstruira meje med elementi hrupa, organizacije in kompozicije, ki v njenem opusu zasedajo bolj ali manj enakovredno mesto. Žanrsko izmuzljivost in neizprosno kreativnost potrjuje tudi lani izdani kompilacijski album, ki na štirih cedejih predstavi izročilo variacij znotraj seksteta oziroma dvojnega tria, hkrati pa je bila s tem začrtana tudi neka specifična razvojna meja: Zs so zdaj ponovno trio, v katerem je od prejšnjih postav ostal le vodja med enakimi, saksofonist Sam Hillmer, z njim pa sta še kitarist Patrick Higgins in bobnar Greg Fox. 

Koncert, ki ga je trio včeraj odigral v Menzi pri koritu, je pravzaprav pomenil predstavitev nove izraznosti, ki tudi na novo osmišlja pomen zvočne osredotočenosti. Zasedba Zs je v svojem intenzivnem, skupaj z dodatkom dobro uro trajajočem nastopu močno oklestila svoj izrazni eklekticizem in se osredotočila na bolj poantirana cefranja in drobna nihanja premišljene zvočne mreže. Ta je pravzaprav sledila dokaj jasnemu dramaturškemu loku, ki je nastopu z odsekoma zvočne abstrakcije dal tudi učinkovit okvir. Trio je uvodoma namreč zamešal zvočno abstrakcijo, v kateri je Hillmer z mikrofonom v skodelici še brez saksofona ustvarjal elektroakustične zvočne packe, medtem ko je Higgins že gradil oglate strukture svoje nadvse kompleksne zvočne arhitektonike na kitari. Iz te mogočne zvočne gmote so čedalje bolj odločno vznikale nepričakovano ostre konice, dokler ni tudi Fox od računalnika končno prešel k bobnom.

Od tod naprej je trio v nekaj dolgih etapah zlorabljal svojo zvočno matrico, ji dodajal nove robove ali cefral posamezne niti, pri čemer je bila izkušnja celote tokrat mnogo bolj pomembna od nemirnih notranjih preskokov namišljenih kompozicij. V tem je bilo prepoznati neke vrste minimalistični pristop, saj je predvsem odlični Higgins neumorno in z neverjetno natančnostjo plastil variacije preprostih vzorcev, ki so v času ustvarjali iluzijo lastnih prepletov in podvojitev. Zlagal je posamezne tone v repetitivne nize, in jih bogatil z odmevi in alikvoti, k čemur je, ne nazadnje, veliko pripomogel tudi Hillmer. Opaznih strukturnih presečišč je bilo malo, pravzaprav so kot organizacijski princip znotraj zgoščenega hrupa izstopila le enkrat. 

In v tem tiči tudi razlog, zakaj sem kljub močni, že kar premočni telesni izkušnji ponedeljkovega nastopa vendarle nekoliko zadržan. Učinek izgrajevanja kompleksnih zvočnih zgoščevanj in zrcaljenj je bil vedno znova pokvarjen z bobnarskimi drnci, ki so v preveč idiomatični maniri poskušali iz posameznih tesno nanizanih točk povleči debelo zvočno črto, ta pa je intenzivnost in silovitost zamenjala za prazno brutalnost. V kolikor bi to naj bila dekonstrukcijska prečrtava, so njeni učinki mojim ušesom očitno ušli, kar me je spomnilo na podoben razvoj kot pri zasedbi The Flying Luttenbachers v triu z Edom Rodriguezom. 

Zato pa sta svojevrsten presežek v začetku večera ustvarila Marko Karlovčec in Žiga Pucelj z izvedbo kompozicije s sugestivnim naslovom Dva Gozdova. Pomenljivo je bilo že to, da je bila napovedana konkretna kompozicija, ki je v prostoru dejansko delovala kot postavitev zaključenega umetniškega dela oziroma kar zvočni performans. Karlovčec in Pucelj sta se v prostor vrasla z mogočno zvočnostjo, zreducirano na komaj opazne premene. V skoraj tričetrt ure dolgi in ekstremno glasni izvedbi sta z res počasnim ubiranjem akordov ustvarila z alikvoti presenetljivo bogato zvočno gmoto. V oblikovanju te zvočne mase so minimalistične spremembe za pol tona in občasne zajezitve piskov v melodijo uspešno sugerirale nekaj mogočnega in presežnega, hkrati pa so z ukinjanjem občutka za čas največjo možno stopnjo hrupa sprevračale v vzvišeni simbol miru. Kompozicija Dva Gozdova tako ni narejena po meri človeka, temveč sugerira korake, s katerimi se rojevajo gozdovi, če ne kar svetovi. Mističnost izkušnje je bila ne nazadnje podčrtana tudi s tem, da je Karlovčec pred izvedbo prižgal kadilo.