COIL: Backwards
Cold Spring, 2015
Dobro znanega morda ni treba vselej ponavljati, a zavoljo nekakšnega splošnega orisa se na začetku za trenutek vendarle pomudimo pri osnovah. Skorajda nepregledni množici takih in drugačnih izdaj zasedbe Coil se letos pridružuje (vsaj) še ena, a sploh ne prva z letnico 2015. Julija smo tako na Radiu Študent denimo že poslušali solo izdajo polovice dueta Coil, Petra 'Sleazyja' Christophersona, in sicer posnetek njegovega nastopa na pariškem festivalu L’Étrange. Ta solistična plošča je nastala leta 2004, ko je bila Coil še polno delujoča in na šest članov razširjena zasedba, živemu posnetku pa smo poleti prisluhnili v okviru termina RŠ koncerta.
11 let po prenehanju aktivnega delovanja te zasedbe še ni videti konca ponovnim izdajam, povezanim zlasti z eksplozivnim tandemom Jhonna Balancea in že omenjenega Christophersona. Zato se v današnji oddaji s pobitim srcem in razumno mero skepse lotevamo še albuma Backwards, uradno izdanega pred dobrim tednom dni pri založbi Cold Spring. Morda moramo na tem mestu omeniti, da imajo preminuli Coil več kot desetletje po svojem bolj ali manj bridkem koncu približno tako vneto bazo oboževalcev kot sicer še zelo brcajoči Iron Maiden. Ajde, resda manj številčno, a zelo podobno napaljeno na vse, kar se zgodi v zvezi z njimi - pa čeprav benda pravzaprav sploh več ni. A tu je vsaj Danny Hyde, eden zadnjih bolj legitimnih veznih členov z bendom, poslednji čuvar in hkrati eden izmed razpečevalcev zapuščine Coil.
Material na plošči Backwards sam po sebi ni čisto nov ali presenetljiv. Coil so med drugim vedno sloveli zlasti po tem, da za vsako izdano verzijo skladbe zelo verjetno nekje obstaja še vsaj nekaj neizdanih oziroma alternativnih inačic, nekatere izmed njih pa so znatno spolirane svoj prostor našle tudi na pričujoči izdaji. Na njem se tako znajdejo denimo Amber Rain, Heaven's Blade in Fire of the Mind, ki so zvestim fenom v neki obliki vsaj malo znane že s kompilacij in albuma The Ape of Naples iz leta 2005, ki nekako velja za zadnji "uradni" Coil album, čeprav je tudi ta izšel že po smrti obeh protagonistov.
Ne bomo se zlagali, če rečemo, da diskografija Coil pade v kategorijo nekoliko zanemarjenih, ne pa tudi pozabljenih. Vsake toliko časa se pojavi ta ali ona založba, ki naj bi poskrbela za ponovno izdajo Coil plat, ki so ob svojih večinoma omejenih nakladah že davno pošle. Ena izmed teh institucij je denimo Threshold Archives, pri kateri so poskrbeli za ponovne izdaje starejšega materiala Coil. Backwards, ki se ji posvečamo danes, pa je tako morda še najbližje novemu materialu. A tu nas ne sme zanesti predaleč: 12 komadov, ki jih slišimo na plošči, je neko osnovno obliko dobilo že v prvi polovici devetdesetih, ko so bili Coil močno povezani z založbo Nothing Trenta Reznorja.
Slednji jim je ponudil, da album Backwards posnamejo in dokončajo v njegovem studiu Nothing, kar se je tudi zgodilo, nato pa je album bolj ali manj poniknil v času in sumljivih založniških manevrih. Delčki njega so se z drugimi naslovi in v drugačnih konstelacijah pojavili na albumu The Ape of Naples, ki je pri eni izmed svojih ponovnih izdaj vključeval tudi The New Backwards, remikse prvotno zasnovanih komadov. Še pred tem naj bi se povsem legitimne dele Backwards dalo slišati na amsterdamskem Radiu4 in vse našteto je bilo hitro dovolj, da je pričujoča plošča dobila nekakšen mističen status.
Preskok v leto 2015: prej omenjeni Hyde menda z blagoslovom vnetljivega dueta Balance-Sleazy, ki očitno traja še dolgo po smrti obeh, pri Cold Spring končno izda Backwards v točno taki obliki, kot naj bi bil prvotno zamišljen, od vrstnega reda komadov do tega, kako zvenijo. In priznati je treba, da pravzaprav ne zvenijo narobe. Zvenijo coilovsko; trpko in nasladno, v sebi še vedno nosijo tisto lakoto po pozornosti in hkraten dvom vanjo, slepečo luč in ohromljujočo temo. Zvenijo malo bolj industrialno kot Love's Secret Domain ali Musick to Play in the Dark, albuma, med katera se delo kronološko umešča, kar verjetno vsaj deloma lahko pripišemo takratni navezi z Nine Inch Nails. Fantazijske, a pronicljive misli se pnejo po mestoma otožnih napevih, mestoma shizofrenem ritmiziranju in razsekani melodiki ter samplih; še enkrat postane jasno, da so Coil zelo domiselno pristopili k produkciji elektronskega zvoka, hkrati pa so en najbolj fantastičnih, čudnih in strašljivih bendov na najboljši možen način.
Zdi se, da je Backwards album, ki je nujno moral iziti, a Coil zaradi njega ne ostajajo nič manj zaviti v kopreno, ki se vije okoli kaotičnih in škodljivih življenjskih slogov glavnih dveh protagonistov, ki sta prav trapasto umrla - naj se sliši še tako klišejsko - veliko prezgodaj. Glasbeni svet je z razpadom Coil postal nekoliko bolj sterilen, seksualno in politično korekten in veliko bolj zaprt v svojo cono udobja. Leta 2015 je bolj kot kdajkoli dobro imeti ta pogled nazaj, v zgodovino kreativnega samouničevanja, opolzkosti in predirljivih žarkov vpogleda v človeka in njegovo vesolje, pa naj gre za stare zaljubljence, ki ne moremo preboleti benda, ali pa tiste, ki jih odkrivajo na novo.
Dodaj komentar
Komentiraj