Friends of Friends, 2014

Benjamin Wynn je ameriški skladatelj, zvočni oblikovalec in producent, ki je najbolj znan po svoji dejavnosti na področju ustvarjanja filmske glasbe. Na California Institute of Arts se je v okviru študija posvečal zvočni sintezi, procesiranju signalov, akustiki, glasbeni teoriji in kompoziciji, diplomiral pa je iz tehnologije glasbe. Znan je po mnogih kolaboracijah z različnimi kompanjoni, med njimi velja izpostaviti denimo sodelovanje z britanskim skladateljem Jobyjem Talbotom. Skupaj sta namreč napisala zvočno sled za baletno predstavo Genus, ki temelji na nezgrešljivi Darwinovi knjigi O izvoru vrst. S kolegom Jeremyjem Zuckermanom pa je leta 2004 ustanovil tudi podjetje Track Team, ki se ukvarja predvsem z oblikovanjem zvoka za dokumentarce in animirane televizijske serije.

Deru je tista Wynnova glasbena preobleka, pod katero izdaja predvsem svoje elektronske in hip-hop projekte. Pod tem imenom je denimo leta 2010 skupaj s kalifornijskim ritmoklepačem Free the Robots - sicer znancem domačih odrov - na turneji spremljal tudi The Glitch Mob. Letošnji multi-senzorični izdelek 1979 pa je njegova peta studijska izdaja in prva pri založbi Friends of Friends.

Plošča, na kateri je skupno 9 skladb, je konceptualno nedvomno zastavljena ambiciozno, marsikdo pa bi morda rekel celo - pretenciozno. Z letom 1979 sicer nima prav veliko zveze, razen tega, da je to Derujevo leto rojstva, s čimer je albumu verjetno želel vtisniti pomenljiv osebni pečat. 

Konceptualno zasnovo in druge manifestacije, ki pridejo z albumom v paketu, lahko na neki način primerjamo tudi z Derujevim albumom iz leta 2004. Kljub temu, da gre žanrsko za precej bolj beatovsko usmerjeno elektroniko kot na danes obravnavanem 1979, pa se že na njem z naslovom Trying to Remember izrisuje Wynnov interes za preučevanje spomina in njegovega dosega ter možnosti za ohranitev. Aktualni izdelek pa se od ostalih avtorjevih prizadevanj razlikuje predvsem v tem, da močno cilja tudi na preseganje običajne albumske izkušnje.

1979 namreč še zdaleč ni samo navadna plošča, temveč celosten avdiovizualni dokument iskanja izgubljenih časov; gre za ovekovečenje preteklosti in zavrnitev prihodnosti kot take - zdaj je morda malo bolj razumljiva tudi tista opazka o morebitni pretencioznosti, ki smo jo podali v prvem delu oddaje. Zgodba gre v osnovi namreč nekako takole: Deru je leta 2003 na bolšjaku v Los Angelesu izbrskal škatlo, v kateri so bili izgubljeni članki, pisma, fotografije in drugi dokumenti časa nekoliko čudaškega ljubiteljskega filozofa z imenom Jackson Sonnanfeld-Arden, zagovornika ideje 9 čistih tonov, na podlagi katerih naj bi se odvijalo vse naše doživljanje zvoka in ki so krivi tudi za to, da je na albumu prav 9 komadov. Vsak izmed njih namreč bojda skuša osmišljati in interpretirati enega izmed teh tonov tako na osebnem doživljajskem nivoju kot tudi na nivoju naše kolektivne zavesti.

A tu se je vse skupaj šele dobro začelo: najdeni dokumenti so bili v precej slabem stanju in Deru je ob tem začutil neznosno nostalgijo, ki ga je napeljala na razmišljanje o tem, kako bi oblikoval sodobno časovno kapsulo, ki bi v današnjem času ohranila spomine in z njimi povezane relikvije. Začel je pisati glasbo z nostalgijo in željo po ohranitvi preteklosti kot svojima glavnima vodiloma, hkrati pa ga je pri vsem skupaj podžigala tudi ideja o tem, da doživljanju glasbe povrne pozornost in intimni spektakel, ki si jo tako opravilo zasluži.

S tem v mislih je končane komade poslal vizualnemu umetniku Anthonyju Ciannamei, ki je na podlagi same glasbe in dokumentov iz originalne škatle začel nizati video izseke, ki iz spominskega materiala gradijo namišljen scenosled dogodkov in idej iz življenja Jacksona Sonnanfeld-Ardna. Videi so bili na začetku posejani po Derujevi interaktivni spletni strani, ki prav tako oporeka sodobnim predstavitvam glasbe - namesto okleščenih in marketinško spoliranih podatkov nudi predvsem intenzivno večurno izkušnjo brskanja po že omenjenih najdenih spominih in tistih lastnih, ki so jih v uporabniško galerijo dodali obiskovalci, med njimi tudi nekatera bolj zveneča imena, kot so: Nigel Godrich, Amon Tobin, Shigeto, Loscil, Richard Devine, How to Dress Well, Gaslamp Killer in še mnogi drugi.

Naslednja stopinja v projektu pa je bila tako poimenovana The Obverse Box, ki je pravzaprav nekakšna spominska glasbena skrinjica. Preprosto rečeno gre za rokodelski mini projektor, ki je tudi ročno oblikovan in pobarvan, vključuje pa še unikaten komplet originalnih najdenih dokumentov. Z njim je mogoče predvajati vse posnete videe in pripadajoče komade in se tako povsem potopiti v avdio-vizualno izkušnjo albuma.

Projektor se sicer v omejeni nakladi 50 izdelkov prodaja za tisoč kosov ameriške valute in ščepec pripadajoče poštnine, kot tak pa celostno izkušnjo seveda odreka tistim, ki se s takimi vsotami ne moremo ravno pohvaliti. Ravno ta vidik projekta je zato tudi najbolj v sporu z idejo nasprotovanja komodifikaciji glasbe, ki jo Deru izraža v zvezi z albumom in je v določenih krogih tudi svoje vrste trend z več obrazi. Za konec se je morda zanimivo vprašati, kakšne dodatne dimenzije lahko pričujoči izdelek sploh še zavzame na morebitnih živih nastopih, ko pa je že osnovna izdaja tako naphana s pomeni in vsemogočimi senzoričnimi stimulansi. 

spletna stran: http://1979.la/

tumblr: http://deru.tumblr.com/

bandcamp: https://fofmusic.bandcamp.com/album/1979