Arena, Pulj, Hrvaška, 27. 8. 2014

foto: Marc Sethi

V puljski Areni se je v sredo začel festival Dimensions, ki se bo v okolici največjega istrskega mesta odvijal vse tja do konca tedna. Gre za tretjo inkarnacijo dogodka, ki je v osnovi namenjen predvsem angleški publiki, željni obmorskega oddiha in celotedenskega žura. Navkljub temu je program festivala skrbno kuriran, letos pa ga je spremljal tudi uvodni koncert, ki je z raznoliko zasedbo verjetno poskušal privabiti malce več regionalnih obiskovalcev, a se je hkrati preko spletnega portala Boiler Room približal tudi poslušalcem z najbolj oddaljenih koncev zemeljske oble.

Tudi ti so si verjetno mislili, da bi težko našli bolj atraktivno koncertno prizorišče od 2000 let starega rimskega amfiteatra. V živo je ob sončnem zahodu vse skupaj delovalo resnično mogočno in verjetno ne bi bilo slabo, če bi Nils Frahm kot prvi nastopajoči na oder prišel malce prej in s prelepo svetlobo dopolnil svojo prelepo glasbo. Pa še publike bi bilo manj. V polmraku so namreč še bolj do izraza prišli moteči faktorji. Poslušanje minimalistične klavirske glasbe je že v precej bolj komornem vzdušju dokaj zahtevno opravilo, na odprtem, v družbi glasnih neuvidevnežev, pa postane skoraj nemogoče. Na srečo je Frahm svoj nastop ukrojil po meri dogodka in solo klavir potisnil v ozadje, v ospredje pa postavil svojo verzijo ambientalne elektronike, zgrajene predvsem okrog sintetizatorja in delaya. Nekaj tega smo slišali že na lanskoletni plošči Spaces, s katere je bil tudi dobršen del sredine setliste, v živo pa je ustvarjena repetitivnost delovala precej hipnotično, brez da bi poslušalca kdaj resnično zazibala v four to the floor ekstazo, ki jo je v šaljivem dovtipu omenil Nils. V svojem slogu je zaveso zvoka občasno vseeno prebil s krhkimi klavirskimi plinki, ki jih njihov kontekst v bistvu še dodatno ojača, tudi v sovražnem teritoriju glasne festivalske publike. Pod črto je Nils Frahm znova pokazal, da lahko z navdušenjem pričakujemo nadaljevanje njegovega raziskovanja in ustvarjanja.

Po Frahmu je na oder prišel precej nepotrebni povezovalec sleš hype man, ki je skupaj z DJ-i zapolnjeval prazne prostore med nastopajočimi. Na srečo je žaromete potem precej hitro zasedel Kwabs, drugi performer večera, ki ga večina regionalne publike ni poznala. Gre za Londončana, ki svoj moderni R & B meša z otoško elektroniko, v Pulju pa je nastopil ob spremljavi živega benda. Nastop je bil kar soliden, Kwabsove pesmi so precej spevne in prijetno popovske. V svoj poskočen, energičen nastop je vbrizgal tudi dobršno mero soula in celo nekaj gospela, to pa je tudi nekaj, kar bi ga potencialno lahko oddvojilo od izvajalcev, kot sta The Weeknd in Miguel, ki občasno izpadejo preveč enodimenzionalno in sterilno. Kwabs se bo tem pastem s svojim bogatim baritonom zlahka izognil.

Naslednji so bili na vrsti Kanadčani Caribou. Kar težko je verjeti, da so minila že štiri leta, odkar nas je Snaith s svojimi kolegi obiskal v Kinu Šiška. Še težje je verjeti, da je minilo že sedem let od izdaje Andorre, po mojem mnenju največjega diskografskega presežka v Snaithovi karieri. Priznam, da sem ob izdaji prejšnje plošče Swim izgubil kar precej zanimanja za njegovo ustvarjanje, verjetno po krivici. Snaithov skok v bolj ortodoksne vode elektronske glasbe me je pač malce presenetil in še v sredo sem se ob določenih izletih v bolj odmaknjene kotičke techna in housa kar malce zdrznil. Zasedba je na trenutke kar zelo konkretno šopala, na veliko navdušenje publike, seveda. Nasploh je setlista, sestavljena iz pesmi s plate Swim in komadi s prihajajoče plošče Our Love, ki bo izšla oktobra, naletela na bučen odziv. Najbolj sta se v spomin zapisali Odessa in hipnotična, blažena Sun, nove pesmi pa obetajo še en zanimiv, raznolik izdelek priljubljenega jelena.

Za konec je ostala le še glavna poslastica večera. Nicolas Jaar in Dave Harrington sta pred kakimi desetimi dnevi naznanila, da bosta septembra zaključila svojo skupno pot pod imenom Darkside. Nastop v Pulju je bil torej eden izmed zadnjih koncertov tega dvojca, ki se bo v glasbeno zgodovino očitno zapisal kot eden izmed kultnih one-and-done projektov. Jasno, Jaar in Harrington imata uspešni solo karieri in v svojem življenju bosta nedvomno ustvarila še mnogo zanimive glasbe, a težko se bosta približala briljantnosti, ki sta jo dosegla  z monumentalno ploščo Psychic iz lanskega leta. V sredo sta publiko najprej pustila čakati ob taktih kultne Bitches Brew, kar je bila na prizorišču, polnem ljudi, željnih plesa in relativno lahkotne zabave, precej pogumna poteza. Na koncu se je izkazala za pravilno, saj so Davis, Shorter in McLaughlin ustvarili ravno prav temačno in kozmično atmosfero, da je muziciranje dueta Darkside svojo najboljšo obliko zavzelo že na samem začetku. Harringtonovo kitariziranje je bilo epsko, Jaar pa je svoje dodal z vokali, sampli in klaviaturami. Navkljub enemu ali dvema spodrsljajema sta Dave in Nico zvenela uigrano, k razpoloženju pa je pripomogla tudi odlična osvetlitev, ki je ublažila hrepenenje po vizualijah. Med pesmimi sta izstopali soulovska Paper Trails in zaključna Golden Arrow, ki je v živo dobila prav poseben tretma. Tudi Darkside sta nemalokrat padla v udaren housovski ritem, ki pa sta ga nenehno dopolnjevala z igrivim eksperimentiranjem in improviziranjem, tako da je občasno vse skupaj kar malce spominjalo na acid jazz. Verjetno nikomur od udeleženih ni bilo žal, da se je odpeljal v Pulj in izkoristil skorajda zadnjo priložnost, da v živo vidi enega od najboljših bandov tega desetletja.