Kosovelova dvorana in Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 27. 5. 2017

Prvi del sklepnega dne scenosleda festivala Druga godba je potekal v Cankarjevem domu, kjer so se predstavili po duhu muzike precej podobni, a spet zelo različni izvajalci. Ko pravimo duh muzike, merimo predvsem na dejstvo, da je šlo za izraze, ki tako ali drugače koketirajo s komorno glasbo, a vendarle njene postavke spretno zaobidejo in jih nadgradijo. Vsekakor je bilo treba zasedbe poslušati sede in v za to primernih dvoranah, kajti zasnova slišanega ne bi vzdržala vročičnega klubskega skandiranja ali sprehajanja sem pa tja …

Kar pa ne pomeni, da nismo bili priča vročičnim koncertom in ravno takim odzivom. Nasprotno! Ne ravno številčna publika je prepoznala odlike nastopajočih in jih primerno nagradila. Zadnji nastopajoči, južnoafriški kitarist Derek Gripper, si je z zabavnimi dovtipi in šalami nemara pri občinstvu prisvojil še kako točko več, pa četudi je njegova osupljiva interpretacija bila že sama po sebi dovolj globok razlog za poklon. Gripper se je uveljavil s samosvojim repertoarjem, saj je za akustično kitaro priredil skladbe, sicer igrane na kori. Igral je skladbe avtorjev, dobro znanih tudi z naših odrov, kot sta na primer Toumani Diabate in Ballaké Sissoko.

Njegovemu dobro premišljenemu konceptu seveda ni škodilo, da je svoje ideje o tem, kako naj bi zvenela kora, prevedena skozi strune akustične kitare, izpeljal tako brezhibno, a spet brez vsakega bahanja ali odvečnega razkazovanja virtuoznosti. Pod njegovimi prsti so se vrstile zapletene, razkošno aranžirane skladbe, za katere je večkrat odigral tako spremljavo kot solistične parte. Občasno so kitarske strune tudi zazvenele, kot bi poslušali koro, kar je le dokaz več, da se je v svoj projekt podal z mislijo na zvočne odtenke in finese obeh glasbil. Odličen, navdahnjen nastop je popestril celo z ležernim piljenjem nohtov na odru ter ga začinil z nekaj skladbami Johanna Sebastiana Bacha, ki ga je predstavil kot »starega nemškega griota«.

Obilo duha in duhovitosti je bilo čutiti tudi ob koncertu pred Gripperjevim, na katerem je prav tako v Klubu Cankarjevega doma nastopila avstrijsko-slovenska meharska druščina pod imenom Bratko Bibič, Otto Lechner & Die Wiener Ziehharmoniker. Početje pri nas že slišane zasedbe se opira na princip glasbenika-skladatelja, kar pomeni, da igrajo skladbe članov orkestra. V njem pa so se zbrali mladi in stari, punce in fantje, gospe in gospoda, »tipkarji« na bodisi gumbno bodisi klavirsko harmoniko, prihajajoči iz raznolikih scen.

Temu primerno je bil pester tudi repertoar. V dobro izbranem in zloženem sosledju skladb so harmonikarji pod Lechnerjevim vodstvom razkazali celo paleto možnosti igranja na harmoniko. Od tapkanja po robovih glasbila prek raztegovanja ali sopihanja mehov do sugestivne gradnje posamičnih skladb, v katerih različni člani orkestra z različnimi ponavljajočimi se melodijami  počasi preidejo v nosilno linijo in tako ustvarijo mogočen zven. Priznamo si – pričakovali smo kak Bibičev komad več, a smo namesto tega dobili več skladb drugih članov orkestra in v sklepu uradnega dela koncerta nekaj skladb Larsa Hollmerja, preminulega člana zasedbe Accordion Tribe.

Uvodni špil sobotne drugogodbaške matineje pa se ni razlikoval le od zgoraj naštetih, marveč tudi od preostale ponudbe festivala. V Kosovelovi dvorani je nastopil pianist Drago Ivanuša s projektom The Raising of the Voice. Ob njem so na odru ob našem še počasnem prihajanju v dvorano stali in vsak zase nekaj preigravali ali se raztegovali kontrabasist Tomaž Grom, pevka in plesalka Anja Novak ter Lola Mlačnik, ki je igrala na marimbo in tolkala. Drzno zastavljen in z občutkom za nianse izpeljan koncert je vseboval prvine klasike, jazza, improvizacije in eksperimentalne glasbe, Novak pa je v že tako mikavno zmes dodajala prvine modernega plesa, kabareja in performansa.

Težko je v nekaj besedah strniti vtise te večplastne predstave, kajti Ivanuševa glasba se je prosto pretakala v številnih odbleskih: od zafrkantskih, kakor da otroških songov s satirično tematiko na sledi kakih Tiger Lillies, do nadvse učinkovitih vokalnih in telesnih akrobacij Anje Novak vse tja do tenkočutnega niansiranja zvokov na meji med tišino, šumom in odmevom, med meditacijo in kakofonijo. Bilo je tudi smeha, kajti dadaizma in ludizma jim ni manjkalo: ko je Mlačnik namesto na marimbo proti koncu predstave zaigrala na nago telo ležeče in primerno naoljene performerke, sta Ivanuša in Grom z velikima mikrofonoma lovila enkrat zvoke trkanja po koži, drugič pa povodenj Anjinih besed.

To izjemno delo, ki prevprašuje naše dojemanje zvoka, telesa, besed in odrskega nastopa, bi veljalo vsekakor ponoviti, saj smo prepričani, da bi znalo zamikati tudi ljubitelje moderne klasike in eksperimentalne muzike, ki se niso udeležili koncerta. V upanju, da se bo Druga godba tudi v prihodnosti spustila v tako nekonvencionalne zvočne in telesne vode, ji damo kapo dol za izbor letošnjih domačih sodelujočih in seveda še zlasti za tale Ivanušov projekt.