Gala hala, 9. 3. 2013

Na območju nekdanje skupne države Moonlee Records nedvomno sodi med najreprezentativnejše neodvisne založbe, ki vztrajno širi bazo svojih glasbenih varovancev ter bogati njihov diskografski opus. Njen pomen in domet vse do danes narekuje vrsta premišljenih odločitev, ki so jih bili primorani skozi leta sprejemati, kot denimo ta, da so v pravem trenutku pod svoje okrilje uspeli privabiti veljake lokalnih združenj, denimo Nikki Louder, danes najdejavnejše akterje ugaslega kolektiva Cheep Tunes, ali bržčas najvidnejše predstavnike novosrbskega vala, Repetitor. V zadnjih letih postaja Moonlee tudi vse zanimivejše pribežališče pogojno rečeno izvenžanrskih zasedb, ki svojega izraza ne iščejo nujno v glasnih in hrupnih glasbenih tradicijah, okrog katerih je Moonlee sprva sicer gradil svoje ime. S tem je uspel povezati raznoliko glasbeno občinstvo, ki se je ob novi ediciji tradicionalne Moonleejade tudi na sobotni večer drenjalo pod odrom Gale Hale. 

Slednji so lahko pospremili pravo promocijsko povorko v štirih dejanjih, saj so se z izjemo Analene prav vsi preostali nastopajoči tako ali drugače ponašali z novo studijsko pridobitvijo. Zagrebški Cripple And Casino, ki so otvorili večer, so nam predstavili februarsko ploščo With High Regards ter se v vlogo še posebej vživeli, saj se je vokalistka Petra Dražić ob vsaki priložnosti rade volje prelevila v govoreči billboard ter izdelek vztrajno ponujala. V beleženju hrupnega alter rocka sta se na račun že kar nekoliko mehanske, a zato melodične ritem sekcije izživljala prav s kitaristom Darkom Kujundžićem, ki je Petri pogosto pomagal tudi na vokalih. Nastopu je do potencialnega presežka manjkalo nekaj več drznosti, predvsem pa zasedbi do položaja svojih stanovskih kolegov primanjkuje odrske kilometrine.

Žal smo se bili tekom večera primorani sprijazniti z zaradi bolezni odpovedanim nastopom maratoncev Trus!, ki so Moonleejado nameravali vknjižiti kot preddejanje skorajšnjega izida prvenca First Step na festivalu Tresk! Nas je pa zato toliko bolj razveselila napoved nove studijske plošče kamniških noiserjev Nikki Louder, ki bodo svoj promocijski koncert uprizorili 19. aprila. Na odru so svoj odmerjeni čas suvereno izkoristili ter se glede na tradicijo konstantnega uprizarjanja novih glasbenih skovank presenetljivo predstavili z venčkom starih, ki so segale vse do prvenca Alain I'm Sorry. Še enkrat več se je pokazala jedrnatost ritmične sekcije, navduševalo pa je tudi izrisovanje popovskih elementov skozi basovsko strunanje Petra Cerarja, ki je služilo kot odličen antipod Severjevemu mlatenju kitare. S svojim glasnim bučanjem so vidno očarali tudi od alkoholnih hlapov močno ogretega obiskovalca, ki se je odločil skladbo Attacked presedeti kar sredi odra. Taisti obiskovalec je nekoliko ponagajal tudi vokalistki makedonskih Bernays Propaganda, potem ko ji je tik pred nastopom na oder vrgel gorečo kepo papirja. Slednja mu pri tem ni ostala dolžna ter mu za dejanje kaj hitro nasolila nekaj krepkih. 

Makedonski četvorki je skupaj z od koncertnih odrov dlje časa odsotno Analeno tudi sicer pripadal zaključek glasbenega druženja, ki je navdajalo z občutkom družinskega dogodka za izbrane povabljence, kjer je bilo od vsakega posameznika odvisno, ali se kot povabljen tudi čuti. Deloma gre razloge iskati tudi v dokaj poenotenem žanrskem repertoarju, ki je na račun izgubljenih Trus! postal še enotnejši ter s tem izgubil na širini, medse pa posledično privabil zelo specifično glasbeno občinstvo. 

Bernays Propaganda so po kar nekoliko romantično razneženem Analeninem nastopu presenetili z drzno in surovo zvočno igro. Kristina je za razliko od Analenine očarljive in s krono okitene Ane zavzela nekakšen pridigarski položaj ter s svojim ekspresivnim plesom in zavzetim podajanjem sporočil vzbujala precejšnje zanimanje. Njena vokalna vloga ni tako harmonična, kakor to velja pri Ani, ki je skupaj z dvema tudi na vokalu izredno aktivnima kitaristoma izrisovala izredno melodične linije, kar pa ne pomeni, da popovski napevi ne uhajajo tudi v glasbo Bernays Propagande. Slednji se napajajo z virtuoznimi strunanji, debelimi bassovskimi riffi, dinamičnimi preseki ter lomljenimi ritmični udarci, ki v skupku ustvarjajo nadvse plesno zvočno sliko. Temu primerno se je pod odrom kaj hitro zvrstila razgreta publika, ki je ob pomoči napevov nove plošče Zabraneta planeta zaplesala v noč.