Samozaložba, 2015

Po tem, ko smo tik pred novim letom v Tolpi bumov z Green Room in Terra že lepo in kompletno predstavili vhod v zadnji avtorski in založniški poriv aktualnega Žige Murka, imamo danes na paleti že njegov novi izroček, tokrat v zares dolgometražni, tudi po času teka bolj klasični albumski obliki, po kateri smo kar nekako prosili tudi na Radiu Študent.

Purple Room je drugo iz vrste poglavij sob. Ideja sob kot serije izdaj izhaja iz navdiha dizajna, oblikovalske plati prve plošče iz serije - Green Room. In kot je dizajn eden od ključnih momentov sodobnih urbanih kultur, v kakršne bi želeli šteti tudi Murkov celovit angažma, se torej kar nekako spodobi, da taka ideja urbanosti tokrat pronica še dlje v potenciale integracije multiplih prezentacijskih in marketinških platform, skozi katere naj ta glasba, sebi integralno, živi.

Purple Room torej vpelje še zbirateljski, pravzaprav butični element s kasetno fizično naklado v res mikro desetih izvodih, mimogrede že razprodano po v resnici zelo mastni ceni. Tukaj gre za povsem legitimen vstop v logiko reči danes. Kasete same kot format izdajanja muzike so trenutno v velikem vzponu, posebej ko v makro perspektivo predočimo razvejan svet neodvisnih žanrskih muzik, ki iščejo boljše načine sinteze stika s publikami in konkretnega finančno vzdržnega predajanja rezultatov dela. Gre za vnašanje določene stopnje interaktivnosti v samo malo tržno izmenjavo, Murkov princip majhne naklade po visoki ceni pa kljub kontriranju potencialu večje dostopnosti privlačnega nosilca, ki ga tudi implicira format kasete, še vedno vsebuje idejo drugačne vrednosti dela kot izdelka, kot jo sicer živimo s svetom golega streaminga in drugih variant pretočnosti zvočnih vsebin/dela, ki producira zvočnosti.

Murkov način je povsem suvereno in v tem smislu totalno upravičeno brezsramno vpleten v „sceno“, bodisi lokalno bodisi spletno, ki z določeno stopnjo že podjetniškega, bolj profesionaliziranega mreženja omogoča večjo učinkovitost pri posredovanju vsebine. V tem primeru denimo deset izvodov fizične kasete lahko nanese nekaj-kratnik izkupička v primerjavi z zgolj dolpotegi preko spletnih platform ali izkupiček primerljiv večji nakladi z nižjo ceno. Pri tem ne gre le za golo množenje spremenljivk števil, temveč za prilagojeno, prirejeno in tudi s trudom „ustvarjeno“ dodano vrednost posredovanja med deležniki, ki se prilagodi razmeram in šele unovči tako poslušalski kot tudi fenovski, gmotni in celo potencial sodelovanja, inherenten pojmu „small scale“, in neposredne izmenjave, podpore ustvarjalcu.

Recenzent sem torej že specifični model „izročanja“ doživel kot pomemben ali celo ključen moment tokratni izdaji muzike. Kar pa seveda ne pomeni, da glasba tukaj kljub vsemu ne stoji na prvem mestu. Purple Room je v prvi vrsti zelo „marljiv“, takoj za tem pa še „pogumen“ album. In tretjič - je tudi zvočno strašno ozaveščen album, ki zgoraj predočeni moment izmenjave, fizičnega posrednika, vpelje že v izhodišče, v elementarno nrav predstavljene muzike. Še en ključni element je torej posredovanje v vse smeri in med vsemi nivoji produkcije in distribucije glasbenikovega dela, ki se v najčistejši obliki kaže že v sami zvočnosti kot konglomeratu metod glasbenikove in glasbeniške produkcije. Patina sounda vijolične sobe je namreč dokončno osmišljenje vektorja Murkove „lower-fi“ produkcije, njegovih mašin in celotnega „signal chaina“, vključno z VHS-posredniki v vmesju. Torej vektorja, ki dokončno zacveti v ideji analognega nosilca, vendar je zorenje te ideje konstituirano čez celoten proces, celovito vrednost pa na koncu nosi tudi že zgolj v ideji posredovani preko pretočnega fajla.

Sam albumski aspekt Purple Rooma je spet tretja ločena entiteta, vredna kritiškega pretresa. Album kot vkup-poteg skoraj petdesetih kosov v povprečni dolžini manj kot dveh minut je čisto samosvoj zmaj, tak animiran, simpatičen, enkrat star, počasen, izgorel, spet drugič zmaj futurističnih, kičastih, fosforescenčnih barv in zakrivljenih oblik. V polno izvršeno zakajeno cvrčanje skozi celoten tek osmišlja tako samo posredovanje tipičnega semplanega žanrskega materiala kot scenosled povezovanja med posameznimi kosi. Zato Purple Room zelo lepo teče. Vendar je ta ista igra oblikovana tudi na način, ki omogoči morda celo edini aspekt negativne kritike celote plošče. Da ta namreč ne deluje najbolje kot poslušanje v enem celovitem loku, temveč veliko bolje vzdrži ob poslušanju manjših segmentov, najbolje kar četrtin ali tretjin. Dejansko zavest tega celo na samem albumu izskoči ob prelomu enourne celote na dve kasetni polovici, vendar pa tudi ta poteza še ne izenači določenega manka, impliciranega ob poslušanju v celoti. Primerjalno delo, ki bi „beat“ format posamičnih kosov izmerilo ob legendah žanra, bi hitro ugotovilo, da razsežnost Purple Rooma nima dovolj močne protiuteži v relativnem povprečju moči posameznih fragmentov. Dejansko torej kljub lepi in posrečeni nabirki semplov ter drugega inštrumentarija umanjka neka količina „ear-catcherjev“, ki bi lahko osmislili celovit albumski lok. Zato ob koncu še vedno prevlada vtis beat tejpa, za katerega se zdi, da ga je avtor želel preseči, vendar mu to ni v celoti uspelo.

A po drugi strani ga tudi to ne prekucne nazaj v sivo povprečje, saj je kljub temu Murko z uporabo določenega semplanega materiala in „overall“ patino uspel ustvariti svoj do sedaj najbolj edinstven izdelek, ki svojskost upraviči tudi v razmerju do morja primerljivih muzik s celega „globalnega kontinenta“ beatov sodobnosti. Seveda ga z naše perspektive zvočno nese v smeri, najbolj primerljivi tako s tradicijo kot s sodobnostjo zvoka predvsem zahodne obale ameriške inštrumentalne (tudi eksperimentalne) hip-hop produkcije, vključno z najbolj aktualnimi primesmi določenih internetnih glasbenih pojavov. Vendar je njegovo manevriranje s ključno pomočjo nekaterih kompleksnejših, verjetno jazzovsko in bolj z gledišča inštumentalista navdahnjenih aranžmajev, tukaj dovolj spretno, da ga ne moremo zgolj umestiti v določen kalup. Zato je Purple Room z vsemi impliciranimi potenciali notranje napetosti silovito močna izjava, predrt izziv in statement avtorja, ki si utira pravo pot skozi zapletene hodnike postinternetne beats scene sodobnosti.