Houndstooth, 2015

Švicarsko producentko Aisho Devi nekateri morda poznajo pod psevdonimom Kate Wax, ki pa ga je pred nedavnim upokojila in pod svojim pravim imenom najprej izdala tri EP-je, potem pa pri založbi Houndstooth še dolgometražec Of Matter and Spirit. O konceptu tega je bilo v zadnjem času mnogo napisanega in tako bolj malo prepuščenega interpretaciji, od idej, na katerih temelji, pa do producentkinih osebnih življenjskih izkušenj in tega, kaj želi z albumom doseči pri poslušalcu. 

Kot prvo se v albumu odražata Aishino poreklo in vzgoja. Prihaja iz Švice, korenine pa ima iz Nepala in Tibeta. Vzgajala jo je nedavno preminula babica, njej je album tudi posvetila, ki ji je predstavila spiritualnost, dedek fizik pa znanost - album je poimenovala po njegovem eseju o metafiziki. Te informacije Aisha pogosto omenja, ko govori o tem, da želi z albumom - kot kaže že njegov naslov - potegniti paralele med materialnostjo in spiritualnostjo, saj meni, da smo med njima v sodobnem času izgubili ravnotežje. Vzrok temu je po njenem mnenju kapitalizem, proti kateremu je skupaj s konzumerizmom uperjena družbena kritika njene glasbe, dotakne pa se tudi feminizma, specifično pomanjkanja feminističnih ikon v današnjem času, in sicer na nedavnem EP-ju Conscious Cunt, ki se potem v celoti pojavi na albumu.

Spiritualen občutek njene glasbe je direktna posledica tega, da je sama pri ustvarjanju in nastopanju v meditativnem stanju in nasploh pripisuje velik pomen praksi meditacije. Verjame tudi, da je klubska kultura in elektronska glasba s svojo repetitivnostjo na nek način podobna starodavnim plemenskim ritualom ter da je potreba po takšnih ritualih v človeški naravi, na kar s svojimi izdajami rada opozarja njena lastna založba Danse Noir. V dandanašnji pogosto precej plitko klubsko kulturo želi Aisha Devi prodreti s svojim glasom in s svojim sporočilom. Če povzamemo, želi torej z albumom Of Matter and Spirit glasbenica spodbuditi tako druženo kot spiritualno zavedanje in refleksijo.

Seveda pa so sporočila o spiritualnosti in meditaciji lahko precej polarizirajoča in mnogim preprosto niso blizu, saj imajo lahko rahlo iracionalne konotacije, čeprav v osnovi niso nekompatibilne z znanostjo, kot poudarja tudi sama Aisha. Pa tudi kritika kapitalizma skozi umetnost na tej točki lahko kljub svoji nedvomni aktualnosti zveni že obrabljeno, posebej če poteka na kakšnem izmed očitnejših nivojev. Vendar pa se nobena od teh morebitnih problematik albuma Of Matter and Spirit nikakor ne odseva na glasbeni ravni, saj album na čisto soničnem nivoju, morda za razliko od konceptualnega, pravzaprav zveni izjemno sveže, originalno in avantgardno.

Album pravzaprav temelji na njenih lastnih vokalih, ki so sprocesirani do točke, ko pogosto zvenijo popolnoma nenaravno, futuristično. Podlage so pogosto hipnotične v svoji repetitivnosti in rangirajo od bolj ezoteričnih sintov do tršega, pravzaprav klubskega industrial tehna. Za to nepričakovano kombinacijo si je težko predstavljati, da na poslušalca ne bi napravila precejšnjega vtisa. 

Gre torej za konceptualen album z močnim sporočilom, pri katerem pa to morda niti ni najbolj zanimivo - zanimivo je prej to, da glasba sama ne bi bila nič manj zanimiva, tudi če je ne bi gledali skozi prizmo njenega koncepta. Of Matter and Spirit torej ni album, v katerem glasba potrebuje sporočilo, da bi zaživela, temveč kvečjemu obratno.