A Sunny Day in Glasgow: Sea When Absent

Lefse, 2014

A Sunny Day in Glasgow, skupina, ki bi jo glede na ime lahko locirali na Škotsko, ima z mestom Glasgow bore malo skupnega, razen začetnih navdihov. Ever Nalens, ki je z Benom Danielsom glasbeno eksperimentiral že pred začetkom benda, je tam preživel nekaj let in projekt zapustil pred prvo uradno izdajo. Daniels je na vokale tako povabil sestri dvojčici Lauren ter Robin in leta 2006 so izdali svoj prvi EP z naslovom »The sunniest day ever«, kmalu pa je sledil izid debitantskega LP-ja »Scribble Mural Comic Journal«. Že prva izdelka sta nakazala, da se bo skupina spretno izogibala enoznačnih žanrskih umestitev, saj njihova glasba združuje elemente shoegaza, popa, noisa pa vse do elektronike.

Po obetavnem začetku in turneji po severni Ameriki in Evropi so bend zapustili basist in vokalistki, ostala sta Ben Daniels ter bobnar in multiinštrumentalist Josh Meakim. Kmalu se jima je pridružila še klasično izobražena Anne Fredrickson na čelu in vokalu in leta 2009 so uspeli dokončati drugo dolgometražno plato »Ashes Grammar«. Skupina se je dokončno formirala kot sekstet, ko so se ji pridružili še Adam Herndon na bobnih, Ryan Newmyer na basu, v vlogi vokalistke pa še Jen Goma. »Sea When Absent«, njihov najnovejši izdelek, je nastal kljub izselitvi Danielsa v Avstralijo. Povrhu jim je zmanjkalo denarja za dokončanje albuma in so se pragmatično obrnili na množično financiranje.

Album že v naslovu namiguje na odsotnost, a je zaznati le kanček melanholije med siceršnjo iskrivostjo in razburljivostjo skladb. Tak občutek lahko dobimo že na začetku pri »Byebye, Big Ocean (The End)«. Skupina ni varčevala z energičnostjo in glasnostjo, že v prvi skladbi se pojavi tudi za ta album značilna forma skladb, ki so polne preobratov in nepredvidljivih izbruhov zvokov. Tako je tudi v komadu »The Body, It Bends«, kjer se del z akustično kitaro spreobrne v značilno zvočno kuliso tega benda. A Sunny Day In Glasgow nam spet postrežejo z zanimivimi introspektivnimi naslovi skladb, besedila, ki jih je prispevala Jen, so večinoma nejasna, kar samo spodbudi poslušalčevo domišljijo. Vokalne linije so zelo lirične, kánoni izpadejo igrivo in nežno, dvoglasno petje pa je dovolj suvereno za refrene, če lahko občasne usklajene in osredotočene dele imenujemo tako. Nekje se vokali prepletajo z ostalo melodiko, drugje pa prehajajo v sladke pop napeve.

Ustvarjanje melodičnega hrupa na albumu niti malo ne meji na konfuznost, saj je vse skupaj zgrajeno okrog osrednje melodike vokala in se ji na subtilen način podreja. Sea When Absent je do sedaj najbolj zasidran v pop vodah, vendar z zvočno raznolikostjo in še vedno zanimivimi ekscentričnimi kompozicijami drži poslušalčevo pozornost. Inštrumenti se zdijo kot sredstvo za zakrivanje osrednje ideje, grajenje večplastnosti in atmosfere. Celoten zvok skupine je še vedno zračen in sanjaški, distorzirane kitare so umaknjene, vendar še vedno branijo svojo vlogo graditelja zvočnega zidu ter blestijo v melodičnem barvanju in solažah kot na primer pri komadu »Crushin'«. Ritem bas sekcija sledi osrednji rdeči niti in je suverena v hrupnih in vihravih momentih ter uspešno krmari med ritmično zamaknjenimi sintetizatorji in ostalimi zvoki.

Producentsko taktirko je držal Jeff Zeigler, poleg tega pa se je tudi Daniels malo odmaknil od vloge glavnega pisca kompozicij. Skladbe so glede na prejšnje albume kompozicijsko bolj jasne, pa vendar smo na srečo še vedno priča mnogim hrupnim eksplozijam s svobodno interpretacijo. Skratka, manevriranje med umirjenimi liričnimi deli, kjer prednjačijo vokali, in zvočno zapolnjenimi deli izpade logično in intrigantno. Dislociranost članov je dodala različne perspektive, hkrati pa so vsi skupaj uspeli slediti istemu intuitivnemu toku.

Glede na uspeh množičnega financiranja in neposreden pristop, ki so ga ubrali na zadnjem albumu, je pričakovati, da bodo končno pridobili zasluženo prepoznavnost, saj več kot dostojno nadaljujejo tradicijo skupine My Bloody Valentine.