Kamizdat, 2015

V nocojšnji Tolpi bumov se posvečamo izdaji še ene kreativne snovalke, ki deluje na presečišču različnih medijev, v bolj striktno »glasbenem« smislu pa se umešča nekje v milje elektroakustične kompozicije, zvočnega hekanja bioloških procesov - tokrat predvsem lastnih – in dela s t. i. terenskimi posnetki. Govorimo o projektu agapea, za katerim se skriva umetnica Saša Spačal, ki ob zvočno-tekstovni pomoči Ide Hiršenfelder oz. beepblip izkaže tudi zanimanje za teoretska in reflektivna ozadja omenjenih področij, ter sveži izdaji »2311«, izšli pri domači založbi Kamizdat. Pričujoči izdelek nas napeljuje na sorodnost z delom še ene izstopajoče ustvarjalke, Nine Dragičević, ki smo jo s ploščo »Parallellax« na Radiu Študent obravnavali pred dobrim mesecem. K tej primerjavi se bomo še vrnili. Sedaj pa se posvetimo temu, kar je prispelo med nas prek senzibilnosti agapee.

Ploščo »2311« sestavljajo trije ekstenzivni kosi, ki v sebi nosijo kompozicijsko sopostavljenost različnih slojev intenzitet, razno rodnih izvorov in vpletenosti. V groben gre za materiale, kot so posnetki avtoričinega dihanja, srčnega utripa, pridobljeni šumi pretakanja krvi, terenski posnetki, v katerih znotraj okolij slišimo ptice in škržate, prepoznavni sintovski toni in zvoki ter še nekaj drugih zadev. Omenjena kompozicijska sopostavljenost pa je pravzaprav generativna uganka, ki se ponuja v poslušanje in razbiranje ter o katere naravi se velja vprašati. Dojeti jo je možno kot komposten skupek ekspresivno spletenih razmerij, ki nato pred našimi ušesi in skozi zaznavajoče telo udejanjajo raznovrstne poroznosti. A pri agapei je opaziti, nanašajoč se tudi na omembo koncepta zvočnih niš v zvočnem ekosistemu, da se ta poroznost ne dogaja nujno na formalnem in izraznem nivoju. Materiali in količine niso zares amalgamirani, ta amalgam je kvečjemu sugeriran v nekakšni narativi sopostavljenosti, ki pa tako na vertikalnem kot horizontalnem nivoju ohranja neke vrste osamelost. Morda je temu tako tudi zaradi specifičnega dojemanja prostornosti in uporabe prostorskih učinkov odmeva in pozicioniranja stereo slike, vsekakor pa tukaj ne gre nujno za uspeh ali neuspeh.

Agapea in na splošno Saša Spačal v svojem širokem ustvarjalnem dometu, ki med drugim vključuje instalacije, razvoj vmesnikov in še marsikaj drugega, se vsekakor vpisujeta v tisto linijo posthumanistične senzibilnosti ter konceptualne naravnanosti, ki se sedaj že nekaj časa vije in povezuje skozi številne kotičke sodobne umetnosti. Seveda je tukaj pomembna eksplikacija nehierarhičnosti, horizontalnosti, rizomatskosti, prepredenosti in skorajda nujne ekološke zavesti v ekspanziji, ki se kaže tudi v dobrodošlem načenjanju robov morečega primata antropocentričnih modusov kreativnosti. To agapeo druži s širokim spektrom zvočnih umetnikov ter tudi določenimi linijami underground noise glasbenikov. A tem, kjer ljudje, kot je ekologinja in skladateljica Jana Winderen ali pa Michael Prime, ki ga s Spačal druži tudi zvočno raziskovanje procesov gliv, to zavezo udejanjijo z zares skrivnostno prepletenostjo močnih zvočno-intenzitetnih tokov izvenčloveških dinamik, se agapea zdi zavezana za odtenek bolj konvencionalno glasbeni estetiki oziroma načinu vpletanja terenskih posnetkov, ki odseva pristope, poznane iz pop okolij, vključno s t. i. ambientalno glasbo. Svoje naredijo precej zaznamovani in asociativno obteženi sintovski toni, ki pa spet osvetlijo in so osvetljeni od vsega ostalega, s čimer so spleteni. Uvodna in zaključna durovska synth zavijanja tako spomnijo na odmeve »alap« sekcije znotraj izvedb severnoindijskih rag, ki so s svojo ritmično prosto modalnostjo in atmosferično sugestivnostjo navdihovale marsikatero zgodnjo elektronsko, sintovsko in psihedelično sintovsko muziko. A pozor, tukaj ne gre za izpostavljenost in dominacijo, temveč za percepirano sorodnost z ostalimi sotvarinami, paralelno razkrivanje in odsevanje v dinamikah diha, interni melodiji žgolečega smeha, bogatih alikvotih slojenega šuma itd. Ob tem se spomnim na nek sicer obupen in anonimen koncert računalniške glasbe izpred nekaj let, čigar edina svetla točka je bila, ko je izvajalcu uspelo plasirati in med seboj odpreti afinitete tretiranih posnetkov ženskega pevskega zbora iz Bolgarije ter brnenja insektov. In nekaj podobno sugestivnega se lahko zgodi tudi pri poslušanju plošče »2311«, na kateri se v zadnjem komadu »2322« agapei pridruži že omenjena beepblip.

Če se vrnemo na uvodno primerjavo z delom Nine Dragičević na plošči »Parallellax«, lahko rečemo, da obe avtorici, pa tudi širši miljeji, v katerih sta angažirani, predstavljajo dobrodošlo plimo raznolikih ženskih ustvarjalk, ki s svojo aktivnostjo plasirajo tudi preizpraševanje o vnaprej prejetih profilih »umetnice« in »ženske«, nastopajo proti redukciji izkustva ter razširjajo polje zaznave, čutenja in mišljenja – tega, kar je pomembno, problematično, boleče, in hkrati tega, kar je lepota, ekspresivnost s potencialom opolnomočenja. In če lahko za Dragičević rečemo, da je izstopajoča značilnost njenega pristopa k elektroakustični kompoziciji ravno naperjenost v vsa tista kolektivno-zasebna področja, na katerih s svetom nikakor ne moremo biti pomirjeni, pa se Spačal kot agapea na plošči »2311« usmerja v neka območja oz. prav tako prisotne sloje zaznave, pri katerih se neka pomirjenost in skladnost kažeta kot vsaj možni.