Clean Feed, 2014

Težko se je spoprijeti s tem, kaj naj bi pravzaprav bila oziroma vsaj pomenila političnost v glasbi. Nemara je temu tako, ker že političnost bilo katere medčloveške interakcije predstavlja nemajhen konceptualni problem in ker je nenazadnje eden bistvenih političnih ekscesov sodobne družbe ravno njena navidezna apolitičnost. A vendar je bilo na temo estetskih in etičnih korelacij v glasbi prelitega že precej teoretskega črnila in izrečenih še več načelnih mnenj, in nemara si na podlagi slednjih lahko drznem postaviti tezo o nekaj prvinah spontane ideologije med špilavci in slušavci svobodnjaške impro in jazz glasbe.

Ena od teh je praksa individualnega kolektivizma, ki se s tem zahtevnim komunikativnim početjem postavlja naproti hegemoniji kolektivnega individualizma kot razdiralnega in tudi v oči bijoče lažnega kulturnega in družbenega dispozitiva. Takšna godbena praksa namreč sugerira vsaj slutnjo možne sistemske demokratičnosti, pa čeravno se kot njen grob prevod na prvi pogled kaže predvsem neposredna demokracija in njena kanec vprašljiva funkcionalnost. A ravno zavračanje koncepta vulgarne funkcionalnosti je druga podmena ideologije svobodnih godb, ki s svojo nepredvidljivostjo, nemara kar težavnostjo, zavračajo razpuščanje glasbe v muzak, v glasbo, ki se mora vedno slišati ter le tu in tam nemara poslušati. S tem se te muzike praktično in v svoji biti izrekajo proti svoji komodifikaciji, pa čeravno izstop iz etabliranega sistema menjave sicer ni vedno mogoč. Vseeno pa se te muzike, ki so tako zelo odvisne od prisotnosti in pristnosti, v svoji najbolj priznani obliki transmisije, na živem koncertu, umaknejo iz predpisov omenjenih kanalov menjave, saj na obravnavanem polju velja neka metafizika kolektivnega ustvarjanja, po kateri je v ustvarjalni kolektiv dokaj neposredno pritegnjen tudi poslušalec. To razmerje, sicer prisotno tudi v drugih muzikah, je tu eksplicirano in povzdignjeno v vrlino. Podobno velja tudi za organizacijski načeli improvizacije ter izogibanja premočrtnim idiomatikam, ki naj bi figurirali kot opozicija predvidljivim regulativam družbenih razmerij ter vsem križem in težavam, ki se v njih seveda nahajajo.

Še kaj bi se našlo, pa niti ni potrebno, saj se že tu lahko reče, da je svobodnjaška impro in jazz godba nekako oproščena obtožb apolitičnosti oziroma je vsaj znotraj njenih ideoloških sfer sama pri sebi oprana krivde. In potemtakem je hecno, kako se o glasbi zasedbe Angles 9 (oziroma 10, 8 ali 6, kakor pač nanese njihova prilična številčnost) piše kot o politično navdahnjeni glasbi. Razlogi za to so sicer razvidni in koreninijo v tem, da vodja orkestra Martin Küchen svoje zgražanje oziroma kar celokupno zgroženost nad stanjem sveta redno ubeseduje na ti. liner notes-ih. Prav tako se nad to ali ono anomalijo sveta sklicujejo tudi naslovi komadov ter albumov, ki se glasijo By Way of Deception, Let's Tear The Threads Of Trust, Epileptical West, Peace Is Not For Us in slično. A temu angažmaju nadevati pridevnik politično se napram pomenu, razloženemu malo poprej, zdi nekoliko pretenciozno in takšno se mi je zdelo tudi Martinovo ukvarjanje s trpljenjem iraških žensk na prvencu kolektiva Angles, naslovljenim Every Woman is A Tree. No, tudi Martinu samemu se zdi takšna opredelitev stvari pretenciozna in pravzaprav gre pri vseh teh aluzijah za nekaj povsem drugega – za izrazito osebno, intimno zadevo. Gre za to, da Martin svojim individualnim navdihom, hipnim abstrakcijam in u-zvočenemu bivanju daje imena, aluzivne teksture in da kleše tudi tiste plasti svoje emanacije, ki so konkretne, besedne in prizemljene – on je tudi tisto banalno zlo, ki ga dnevno mori, in on so tudi razlaščene iraške begunke, ki jih je na Švedskem sicer več deset tisoč. Splošna političnost orkestra Angles je torej radikalno osebna.

A v zvezi s tem je pri nocoj predstavljenem albumu Injuries vseeno zelo zanimivo (in s strani promocijskega teksta založbe Clean Feed prav bedasto spreobrnjeno) pisno naslavljanje poslušalstva. Slednje je – tako bi si drznil intuitivno trditi – pretežno leve ideološke provinience, v tekstu pa Martin govori o svoji opustitvi te pozicije, katere konceptualni kernel leži – rečeno malce pavšalno - v ideji »spremembe« oz. »vodene spremembe«. Martin o tem med drugim pravi tole – »…to revolt is to go around in circles, like a mad man – what is change going to do for us? kill us? promote us? or just neglect us? or injure us? or make us dissapear into oblivion? … will I be there to share? or will I take part in this hideous but claimed necessary, forcefull acts to create change?« Če že kdaj je Martin političen tule, ko bralca že s svojo avtoriteto kot močan glasbenik prisili, da se sooči z njegovim izzivom in vzpostavi vsaj minimalni dialog pri samem sebi. Dileme glede legitimnosti ideoloških in političnih pozicioniranj empatičnemu človeku nikoli ne bi smele biti preveč lahke. Poslušati Injuries iz tega zornega kota doda plošči čisto svojstveno dimenzijo. Kombinacija omenjenega teksta, konotativnih kontekstov prejšnjih plošč, glasbenega imaginarija zasedbe ter epske, divje, veličastne, malo da ne wagnerjanske narave glasbe na plošči Injuries se zdi kot soundtrack Benjaminove interpretacije Kleejeve slike Angelus Novus:

»… [angel se] namerava – tako je videti – odmakniti od nečesa, v kar strmi. Njegove oči so razširjene, usta odprta in peruti razpete. Tak mora biti videti angel zgodovine. Njegovo obličje je obrnjeno v preteklost. Kjer se pred nami kaže veriga dogodkov, tam vidi on eno samo katastrofo, ki neprestano kopiči ruševine na ruševine in mu jih luča pod noge. Gotovo bi rad zastal, obudil mrtve razbito zložil skupaj. Toda iz raja veje vihar, ki se je ujel v njegove peruti in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko kup razvalin pred njim raste v nebo. Ta vihar je tisto, čemur rečemo napredek.«