Domino, 2013

Anni Calvi je z istoimenskim prvencem hitro uspelo ogreti srca svetovne javnosti. Predstavnica nove generacije kitarskih virtuozinj, ki si ob boku z Annie Clark vztrajno tlakuje pot na glasbeni zemljevid velikih ženskih ikon neodvisnega rocka, je zanj že kmalu po izidu prejela nominacijo Mercury za najboljšo britansko ploščo leta. Atribut čutnosti, ki brsti iz nje, sestoji iz polarnega konglomerata grandioznih aranžmajev, zgoščenih in atmosferičnih glasbenih tekstur ter antipodnih kitarskih vragolij, vzorcev in grlenih prepevanj. Drži, Anna po svoji glasbeni naravi še kako spominja na svojo vzornico PJ Harvey, a se pri oblikovanju ekspanzivnega glasbenega sveta, ki ga prav z aktualno ploščo One Breath razteza in oblikuje po svoji volji, lahko postavi s sebi lastno umetniško vlogo.

Če je Anna Calvi na istoimenskem prvencu svojo izrazno moč še gojila okrog začrtanega vzorca oziroma ideje in se s tem na nek način prikrajševala za popolno izrazno razodetje, je na plošči One Breath odločena avtorstvo precej bolj izživeti. Spusti se po toboganu eksperimentalne pop godbe ter svoj izrazni recept najde v srečanju tradicionalnosti, njej značilne intenzivnosti ter odkrivanju neznanega.

Plošča One Breath goji občutek domačnosti, četudi Anna do njega pristopa na povsem drugačen način. Izrazito glasbeno kohezivnost nadomeščajo občutja, Anna pa je pri njihovem orisovanju še posebej dovzetna ter si za njihovo popolno razodetje sposoja iz bogate zakladnice zvočne zgodovine. Kontrasti v skladbah si na ta račun kar sledijo, z njimi pa tudi razpoloženjske spremembe ter dinamičnost, ki je tokrat precej bolj okusno izrabljena, saj tvori osrednji motiv plošče, ki iz Anne izvablja potrebo po raziskovanju. 

Uvodni del plošče One Breath morda sprva ustvarja lažni občutek, da je Anna svojo pozornost v glasbi z vpletanjem palete novih zvočnih utrinkov preusmerila zgolj na produkcijske veščine, ki jih je producent John Congleton tako spretno izrabil že na izdelkih Anne Clark. Slednje je najbolj očitno v skladbi Piece By Piece, na kateri se Anna Calvi z vključitvijo kitarskih izpadov spusti v nevarno povzemanje tuje domačnosti. Toda že v nadaljevanju plošče hitro prikaže svoje bogate apetite. One Breath ni kompakten in konsistenten kot njegov predhodnik, v ospredje sili tišina, ki se razbohoti v zaključnem stadiju plošče, atmosferičnost, cineastičnost, pa tudi rezka in ostra neposrednost, kakršno nosi skladba Love Of My Life. Toda producent John Congleton je uspel smotrno združiti vse dovtipe in variacije v enotno zvočno gmoto, s čimer lahko žanrsko, zvočno ter avtorsko diverziteto doživljamo kot glasbeno popotovanje, znotraj katerega lahko hitro izkusimo nevarno moč Anne Calvi, samosvoje pop izvajalke.