Nuclear War Now!, 2013

V nedeljski Tolpi bumov se posvečamo še eni deviantni izdaji. Z nami so Antediluvian in nova plošča »Logos«. Kanadski Antediluvian so slabo desetletje delujoča druščina, ki s svojimi produkti zaseda podobno odročna mesta kot avstralski Portal - torej močvare obskurnega, lo-fi death/black primitivizma s posebno preferenco za kozmični teror in posledične kaotične zvočne gmote. A označba »primitivizem« tako pri Portal kot pri Antediluvian ne pomeni vračanja h »koreninam« žanra ali česa podobnega. Njihovo dojemanje regresije sega dlje od zgodnjih Autopsy, Morbid Angel ali Death, nekam v hipotetične pred-zgodovinske čase nediferenciranih zvočnih gmot in osnovnih telesnih funkcij. 

Številnim izdajam navkljub je »Logos« po plošči »Through The Cervix Of Hawaah« iz leta 2011 šele njihova druga full-length izdaja. Na njej Antediluvian nadaljujejo s svojo organsko death/black brozgo, ki sicer vsebuje osnovne sestavine, kot so riffi in ritmi, a so le-ti kljub nezgrešljivi »old-school« pravovernosti odigrani tako tuje in pokvečeno, zamolklo in žmohtno, da ta glasba postane nekaj drugega. Kot bi res sprostili tisto umazano agresijo in nerodno grobijanstvo, ki venomer tli pod death nastavki, a ju v bolj sprejemljivo formo ponavadi poštimajo glasbene vrednote konvencionalne tehnične dovršenosti, žanrskosti in virtuoznosti. Za Antediluvian pa lahko rečemo, da bobnar res bobna, torej udarja, strunarji res trgajo in vokalist res hrope in kruli – in nihče ne zgolj »igra« ali »muzicira«. Torej ni nič nenavadnega, da imamo opraviti s tako neandertalskim končnim izdelkom.

Ploščo odlikuje zamolkel šundrast zvok, iz katerega štrlijo glasni in suhi bobni, v vse to pa se vtira nizki krulež, ki na nek čuden način v kolektivni gmoti zaradi alikvotov v glasu zveni kot nekakšno obredno žvižganje. Ko je mera tako polna, in ko se vzdržuje skozi celotno trajanje, se lahko samo še vprašamo – kaj za vraga Antediluvian sploh počnejo? In to je uspeh že samo po sebi, saj pozornost preusmeri drugam, v drobovja zvoka in izrekanja ter stran od razbiranja in registriranja glasbenih form.

Tovrstna doživljanja pa se skladajo tudi s samo vizualno in besedilno naravnanostjo Antediluvian, ki nam servirajo brezštevilne podobe živalske karnalnosti, koruptiranih vrst, plodov človeško-demonskih kopulacij, skritih bibličnih kreacijskih rodovnikov, inverzij kozmičnega reda in sploh podajanj v vsakovrstna brezna organske materije – če parafraziramo naslov ene izmed skladb na prejšnji plošči, ki se glasi »Abyss Of Organic Matter«. Nasloviti ploščo »Logos« je zato še posebej pomenljivo, saj imamo večino časa občutek, da Antediluvian operirajo v nekakšnih »pre-logosnih« območjih in stavijo na nekakšen himeričen, proto-človeški biotop, ki je pred besedo in razumom. V samih besedilih pa se prek barvitega telesno-metafizičnega podobja, polnega anatomsko-seksualnih delirijev venomer vrača neko osrednje občutje animaličnosti, ki bo hebrejsko-monoteistični kreacijski plan obrnila proti njemu samemu. 

Seveda vse skupaj ni tako enostavno, saj tudi Antediluvian nedvomno in neizogibno posedujejo »logos« ter se ga tudi izdatno poslužujejo. Glas nam torej ne servira pre-verbalnih krikov temveč besedilna zaklinjanja, ki so plod tako avtomatičnega pisanja kot poglobljenih raziskav. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da Antediluvian s svojim »modus operandi«-jem tako na nivoju glasu kot tudi ostalih instrumentov v ospredje postavljajo tisto pred-intelegibilno in razorožujoče čutno dimenzijo izrekanja ter zvočenja, ki venomer presega procese pomenjenja. In jih preliva z izločki sumljivega izvora.