Fresh Sound New Talent, 2014

V današnji Tolpi bumov bomo poslušali prvenec francoskega trobentača in fluegelhornista Antoina Berjeauta, Wasteland. Berjeautu, ki je sicer že izkušen session glasbenik in je to samo njegov prvi album, na katerem je tudi vodja orkestra, se tokrat pridruži vokalist Mike Ladd, znan po svoji hip hop in beat poeziji.                                                 

Album se z redno uporabo računalnika ponaša z mešanjem jazza in elektronike, a v ospredju ostajajo tradicionalni jazz inštrumenti z Berjeautovo trobento na čelu. Kljub temu albumu v kombinaciji z Laddovim konfrontacijskim vokaliziranjem uspe pričarati melanholično in na momente distopično atmosfero. Distopiji, ki ji pogosto dela družbo futurizem, tukaj stojijo ob strani zvočne palete, ki so nostalgične in mehko obarvane z  rhodesom in občasnimi vzvratnimi zvočnimi kolaži z računalnika. Poleg trobente, vokala, tipkal in posebnih efektov lahko slišimo še zvoke klasične baterije bobnov, basa in saksofona. Bobni so primerno razpršeni in redko zapadejo v utečen groove ter večinoma samo pomagajo soustvarjati kulisja. Pride tudi do trenutkov, ki se klanjajo stari klubski jazz glasbi, takrat so tudi bobni bolj prizemljeni, kolikor se to z zdravo mero sinkopacije da. Tema stare klubske jazz glasbe je skozi cel album prisotna in daje v kombinaciji s postapokaliptičnimi verzi Mika Ladda pogosto vtis, da živimo še vedno v enakih časih, iz katerih je bilo povlečeno toliko stilskih trikov. To so časi, ko so in se še vedno dogajajo vojne. Ni skrivnost, da album naslov jemlje od T. S. Eliotove istoimenske poezije Waste Land, ki velja za eno večjih del postapokaliptične literature. T. S. Eliot v svojem delu govori o svetu, ki je izgubil svojo nedolžnost in spiritualnost. O svetu, polnem barbarstva in bojev ljudi, ki so poleg spiritualnosti zgubili stik tudi s fizično realnostjo.

Zaradi tega melanholičnega pristopa, refleksije sodobnega človeka, občasne psihedelije električnega klavirja ter narezanega bobnanja bi lahko potegnili kakšne podobnosti z bolj minimalističnimi glitch jazz loopi hip hop artistov, kot je npr. Flying Lotus. A se tam band nikoli ne zadrži predolgo. Ko postane vzdušje preveč hip hop, se Mikovo repanje hitro spremeni v bolj spoken word način pripovedovanja in nato zlije skupaj z ostalimi inštrumenti v hipnotične zanke ritma, ki ga soustvarja cel band. Kljub pogostim spogledovanjem s preteklimi časi in zvočnemu minimalizmu pa na albumu prevladuje Berjeautova interpretacija sodobnega jazza skozi trobento. Sodobni jazz, ki je veliko prepogosto mlačen in brez kvalitet, ki bi ga ločile od ogromne količine odličnih glasbenikov, ki se podzavestno ne morejo znebiti akademskega igranja, tukaj zaradi stilskih smernic rahlo izstopa. Fraze, ki so v nekem trenutku povlečene iz obdobja cool jazza in v naslednjem iz opojnih fusion zametkov jazza v začetku 70. let, nepričakovano dobro podpirajo melanholičnost, ki je na albumu nekako stičišče vseh različnih vplivov. Mike Ladd prav tako to vzdušje s svojim poetičnim razgaljanjem dodatno utrjuje in nadgrajuje. Ob vsem govoru o melanholiji pa je treba poudariti, da album ni pretirano vase zamišljen in daleč od tega, da bi bil v svoji melanholiji utopljen.

V torek, 11. 11. 2014, v živo v klubu Cankarjevega doma.