UNO NYC, 2012

Verjetno bo kar dejstvo, da nas ne obstaja prav veliko tistih, ki se vzlic poplave inštrumentalnih hip-hop/beats albumov - sprašujemo – kaj bi sapo take muzike zopet napravilo vznemirljivo? In pravzaprav gre za izredno trd oreh. Tisoč stilov lahko penetrira hermetično ogrodje bita in nič manj akustičnih ambientov lahko razbija napetost miksa - še vedno pa bo trenutni veter na sceni najverjetneje vse skupaj prekucnil nazaj, v odlagališče obrabljene šare, daleč od spominov in gnetljivih surovin. In seveda rešitev nikomur ne gre iskati pri tistih najbolj obrobnih, najbolj asocialnih marginalcih. Kje pa! Razen morda, če drugih rešitev res ni več videti - če je postalo jasno, da se zasičenosti ne da sproščati skozi količine in da je potrebno pogled usmeriti noter, k osnovnim elementom, ki vzpostavljajo kvalitativne strukturne rešitve – niše in oboke.

Danes je pred nami album, pred katerim vas svari vsak kritik in vsak publicist, ki se ga je lotil. Gre pač za eno precej zajebano reč – za album beatov, rapa in ritmičnih struktur – ki naj se jih predvsem posluša. Arca je newyorški producent venezuelskega porekla, ki se očitno ne ozira dosti na klubske standarde. Ali pač ne prepoznava ločnice med diskografskim in živim delom, take ločnice, ki bi preprečevala medsebojno oplajanje obeh formalno ločenih segmentov. V glavnem – gre za zahtevno ploščo, ki ne varčuje z izvenserijskimi produkcijskimi prijemi, kot tudi ne varčuje s „hooky“ elementi – z earwormi. Tistimi mojstrskimi dotiki producenta, ki nam ostanejo v ušesih - ki so tako v koraku s časom in hajpi, kot so tudi fiziološko izdolbljeni za točno tiste receptorje v naših možganih, ki percipirano glasbo tkejo globoko v material takega in drugačnega spomina.

Logično tako postane tisto najlepše in ob takih muzikah najbolj redko. Album, kot opominjajo vsi, zveni popolnoma zadrogirano, vendar ne škodljivo zadeto. In zveni tudi raztreseno, razbito, šokirano, a obenem izredno koherentno in tekoče. Arci to uspe na edinstven način. Svetu hip hopa in klubske muzike pravi – potrebujemo raznolikost. Prostor za spretno preigravanje preizkušene formule ne obstaja več. Ali morda bolje - trenutno je izginil – je zaseden. Stretch 2 tako ponuja užitke v dozah. Najprej vas po vsej verjetnosti čaka užitek odpora, užitek prvega prisluha, ki pušča zmedo in nejasnosti, drobce všečnosti ob previsoki hitrosti. Nato se izbistruje specifičen zvočni podpis Arce, njegov izmaličen perverznež, njegov luciden zadetek. In nenazadnje - zopet skozi vztrajno poslušanje - se pokaže neprisiljena eklektična zgodba albuma kot zaokroženega izdelka, zgodba, ki še zdaleč ne izpoveduje žanra, še najmanj pa enega žanra, niti tistega, s katerim smo današnjo recenzijo začeli. Količina synthovskih in semplanih elementov, pa tudi vokalnih vložkov, ki imajo brezsramen potencial sredinskosti in referirajo domala vse kote sodobnih klubskih muzik, je tu neverjetna. Plodnih nastavkov Arca ponuja v izobilju. Vendar trnek tiči v njegovih rešitvah. Potencial sredinskosti ostane potencial, uporabljen v korist rezanja megle aktualnih - tropsko zasičenih produkcij ali razbijanja okostenelih ogrodij. Mlačnost sveta rešuje z injeciranjem prakse poslušanja ter refleksije širokega spektra sodobnih muzik, ne le vpeljave teh muzik. S tem doseže raznolikost in absolutno preseže vsak žanr. Svoje delo pa nam ponuja kot vsebinsko in formalno zaokrožen album, ne le kot eksplikacijo stila ali specifičnega filinga. To nasprotje in to diagnozo Arca nakaže prefinjeno in ja – s stilom in s filingom.       

Torej, pred nami je ena letošnjih bolj prodornih plošč. Lani je tudi med občestvom in avtoriteto Radia Študent velik „uau“ požel album Black Up! zasedbe Shabazz Palaces. Privlačno bi bilo danes tu oblikovati poziv k še enem nadaljnjem koraku in poskušati privleči nekaj resne pozornosti Arci, ki si to gotovo zasluži. Vendar pa je tudi res, da je njegova asocialnost pač realnost. Sicer to ni patološka realnost samega avtorja, če gre Arci po resnem vsrkanju Stretch 2 kaj priznati – potem je to to. Zahtevnost njegove glasbe ni sama sebi namen. Gre bolj za realnost scene in scen, ki so seveda zelo, zelo socialne – družabne in vedo, kaj hočejo. Arca tu ne bo imel kaj početi. Ni nas dovolj, ki bi nas zanimalo uvodno vprašanje današnje Tolpe Bumov.