Samozaložba, 2016

Gorenjski death metalci Armaroth so bili zadnja leta aktivni predvsem na odrih, a novega studijskega materiala ni in ni bilo na spregled. EP iz leta 2011, False Visions, je kazal, da je mladi gorenjski kvintet sposoben odpičiti soliden, a precej generično zveneč death metal. Pisca te Tolpe pa je zanimalo, kako bodo zveneli Armaroth v prihodnje, kako bo pravzaprav zvenel njihov prvi pravi studijski dolgometražec. Sprva so bila pričakovanja velika, a so ob dolgem čakanju jela usihati. In ko se je že mislilo, da od prvenca Armaroth ne bo nič, so mladeniči izdali singla Diamox in Deep Of Throats, ki sta pokazala, da so leta odrskega udejstvovanja in piljenja inštrumentov v placu ter širjenje življenjskih obzorij obrodila sadove. A kakšne sadove, si ni bilo moč predstavljati, dokler nas ni z vso močjo v začetku decembra udaril prvenec Zenith.

Pričakovati je bilo, da bo dolgometražni izdelek gorenjskih mladcev surov in silovit, a kar je prišlo iz studia, je vse to – in še več. Album Zenith z veseljem postavimo ob bok letošnjemu rušilnemu deathcore izdelku Void prav tako gorenjskih brutalnežev Within Destruction, saj ponuja sonično destrukcijo neslutenih moči. A na drugačen način. Dočim je Void nehumano brutalna doza slemajočega deathcora, je Zenith miks več svetov. Nadgrajuje namreč deathmetalsko osnovo, ki je tako lepo izražena na EP-ju False Visions, predvsem z elektronskimi vložki, groovom in precej nepričakovanimi prijemi na vokalnem področju. Kdor pozna člane gorenjske death metal mašine, ve, da gre za posameznike, ki kažejo velik interes do različnih glasbenih izraznosti in prav to se kaže v njihovem prvencu. Zenith je po eni strani doza death metala, a bolj tistega nove ere, ki spominja na kasnejše Decapitated, Whitechapel, Aborted ipd., po drugi strani pa eksperimentira tako z elektroniko kot z različnimi psihedeličnimi vložki, s čimer se približajo kultnim Pyrhonn, Orbweaver in Gigan. Zanimivo je, da pri tem ne gredo tako daleč v neslutena psihedelična kraljestva, da bi lahko očitno kazali naslanjanje na Oranssi Pazuzu ali  Portal. Vseeno pa imajo Armaroth še nekaj zanimivih kart v rokavu – recimo mnoge spastične izpade, ki so očitni »hommage« kmalu upokojenim Dillinger Escape Plan, ter groove, ki se očitno napaja v segmentih Decapitated in Meshuggah ter najboljših letih kalifornijskih legend Fear Factory.

Album nam ponudi kup pesmi, ki so polne težkih riffov, ki črpajo iz moderne tehnične death metal šole, stare deathmetalske šole, djenta in še česa. Rezultat so lahko enostavno zveneče stvari, ki se brez pomisleka in brez opozorila prevesijo v kompleksnejše stvaritve, čeprav bi težko rekli, da bodo Armaroth s kompleksnostjo kitarskih linij in solaž konkurirali recimo kanadskim tehničnim death metal bendom tipa Archspire ali Beyond Creation. So pa nevarni v nalezljivosti riffov – dostikrat se boste ujeli, kako si požvižgavate kak riff ali melodijo ali  si brundate v brado, medtem ko ste začudeni ob vprašanju »Ali je mogoče narediti tako enostaven in nalezljiv riff v današnjem času?« Očitno je in prav tu leži velika moč prvenca gorenjskih Armaroth. Kitarista Martin Jagodić in Klemen Govekar črpata iz različnih vplivov in kitarsko delo vsekakor uspešno spaja razna glasbena, čeprav še vedno ekstremna izrazja. A to ni vse.

Zenith nasploh ponuja komade, ki se med seboj v večini primerov precej razlikujejo. Medtem ko so eni docela hitri in rušilni, so drugi počasnejši, masivnejši. Vsi pa so nalezljivi in dobro strukturirani, res gredo v ušesa in zlezejo pod kožo. Tudi takrat, ko izpadejo najbolj nepredvidljivi, kaotični in nenaravni. Tukaj pride do izraza tudi rušilna ritem sekcija, v kateri prednjači nov bobnar Rok Lukavečki, čeprav tudi basist Vid Pobegajlo ni od muh. Ritmi se gibljejo v vseh hitrostih in močeh, medtem ko je sinhronost z basom tisto, kar spominja na najboljše čase Fear Factory. A vse to še ne bi bilo tako učinkovito, če zadeve ne bi okronal vokal Filipa Košnika.

V ekstremni glasbi si le redki upajo izraziti na toliko načinov kot Filip. Medtem ko se bendi danes – vsaj v ekstremni sceni – večinoma gibljejo med kruljačino tipa Whitechapel in Through The Eyes Of The Dead, »clean« vokali in kričanjem, gre Filip še naprej in včasih govori, včasih poje, velikokrat se prav dere, s čimer spomni na The Dillinger Escape Plan ali Decapitated. S tem dobijo teksti in pesmi bogatejše in večplastne izraze, dinamiko pa lepo podkrepita še gosta, Gianni Poposki iz Noctiferie ter Petra Ambrož, ki se pojavita v dveh komadih. Mogoče vokalno Armaroth ne gredo tako daleč kot Cattle Decapitation na zadnjih treh izdelkih, a vseeno je lepo slišati, da je Filip sposoben učinkovito združiti različne vplive. 

Omenjeno je bilo tudi, da album bogatijo psihedelični vložki predvsem elektronske narave, kar je res, čeprav je tu gotovo še prostora za take inserte. Bend še raziskuje ta kraljestva, tako da kakšnih eskapad tipa Ministry, Circle Of Dust, Bile ne pričakujte, je pa lepo videti, da vsaj v Sloveniji razen Noctiferie in Dekadent še kdo drzno izkorišča moč novih glasbenih izrazij. Vložki so omejeni na posnemanje bližnjevzhodnih melosov ali na ustvarjanje hladnih, mašinskih atmosfer in so res bolj kot ne v ozadju, a vsaj motijo ne in kaže, da so več kot le sami sebi namen. Zanimivo se čuti drzno eksperimentiranje posebno v zadnjem komadu, v katerem imamo občutek, da se v ozadju pojavlja celo saksofon. Prav zanimivo bo videti, kako bo v prihodnosti elektronika morda začela dominirati znotraj izrazja Armaroth, a to so za zdaj že špekulacije in odhajanje na stranpoti domišljije.

Kaj je torej slaba stran prvenca Armaroth? Iskreno, ni je najlažje najti – album namreč ponuja lepo število ne preveč dolgih komadov, pa še ti so med seboj v večini primerov izjemno različni, čeprav imajo skupne točke, zaradi katerih veste, da ne poslušate benda s problemom shizofrenije, ki zna ponuditi zanimivo poslušanje. Ne bomo zavajali – Armaroth so extreme metal bend in v osnovi bo to vsakomur jasno v prvih desetih minutah, a jasno je tudi, da ima ekstremnost veliko obrazov, in gotovo bo zanimivo videti, katere še dodatne nove obraze bodo Armaroth razkrili v prihodnosti.