Atom™: HD

raster-noton, 2013

Uwe Schmidt je iz Frankfurta izvirajoča, skoraj dve desetletji v Santiagu de Chile živeča ena od ikon elektronske scene. Gre za človeka s skorajda že rahlo shizofreno velikim naborom alter egov, je pa Atom™, ki ga je priklical v življenje z novim tisočletjem, najbolj ploden med vsemi. Glede raznolikosti pa je velik tudi nabor glasbe, ki jo ustvarja vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Na sredini devetdesetih je ustanovil založbo Rather Interesting, ki je delovala kot odcep kultne založbe FAX, ki jo je vodil v lanskem letu preminuli Pete Namlook. Vendar pa je zaradi Namlookove prezgodnje smrti Schmidt konec leta 2012 naznanil, da bo iz pietete do pokojnika tudi Rather Interesting prenehala delovati.

Schmidtovi zadnji dve izdaji pod imenom AtomTM sta uzrli luč sveta v letih 2009 in 2012 pod okriljem Raster-Noton, torej nemške utrdbe med založbami, in takisto od tam prihaja sveža dolgometražna izdaja, naslovljena 'HD'. Kot je Schmidt povedal v enem nedavnih intervjujev, naslovna kratica pomeni 'hard disk'. Plošča je delno dala skozi precej dolgo obdobje zorenja, saj so nekateri komadi nastali že pred sedmimi leti, ko je plošča nosila še delovni naslov 'Hard Disk Rock'. Njen avtor pa jo opiše v treh stavkih: »HD je spiritualna stvaritev. HD je glasbena stvaritev. HD je znanstvena stvaritev.« In resnica zares leži nekje tukaj, vsebuje pa še nekaj, na kar namiguje splet teh treh izjav - in to je dobra mera humorja.  

V večini komadov s pričujoče plošče je Schmidt sam poskrbel za vokale, zagotovo pa velja izpostaviti sodelovanje popiš »warpovca« Jamieja Lidella pri nekoliko sarkastično romantično naslovljenem 'I Love U (Like I Love My Drum Machine)', torej komadu, ki je skorajda slišati kot Prince v svojih najboljših letih. Lahko pa brez kakšnega poglobljenega razmisleka zatrdimo, da je bilo to istočasno tudi obdobje, ko je bila pop glasba v svojih najboljših letih. Nekateri od naslovov s Schmidtovega svežega albuma pa zelo dobro označujejo dandanašnje stanje na tej sceni - in ti so: 'The Sound Of Decay', 'Empty' ter 'Riding The Void', tukaj pa se znajde še nič manj kot agitatorski naslov 'Stop (Imperialist Pop)'. V tole združbo pa prav lepo podreza še s predelavo komada 'My Generation' legendarnih The Who.  

Tisto, kar Uweja Schmidta nedvomno loči od siceršnje  elektronske srenje, je dejstvo, da ima sposobnost ustvariti odlične hladne, povsem abstraktne stvaritve, hkrati pa so z njegovega naslova prišli tudi že skrajno humorni in hudomušni izdelki. Dva kontinuuma, ki ju redko srečamo pri enem in istem ustvarjalcu, na aktualnem albumu 'HD' pa dejansko spretno krmari med oziroma z obema, kar daje izdaji tudi potencial, da jo lahko slišimo na več načinov … in prav vsi so žlahtni.