Warp, 2013

Manchesterski elektronski dvojec Autechre velja za precejšnjo zagonetko, toda v svetu Seana Bootha in Roba Browna je življenje videti precej preprosto. Takrat, ko ne kolesarita, ko ne gledata filmov ali ko se ne družita s prijatelji, ustvarjata glasbo. Ta že od začetka devetdesetih bega njune fene, naključne poslušalce in kritike. Toda spet – če vprašate njiju, dobite preprost odgovor: »delava le normalno, neposredno plesno glasbo«. No, z novim tisočletjem se je v tej »plesni neposrednosti« izgubljalo vse več njunih starih privržencev, a hkrati sta si iz albuma v album nabirala tudi nove. Sodeč po navdušenih prvih odzivih na njun enajsti dolgometražec 'Exai', ki so ga nekateri že proglasili za najboljšega, bi ta sedaj utegnil združiti oboje.

Če kdo, potem se s svojo popularnostjo še najmanj verjetno ukvarjata Booth in Brown. Zdi se, da sta si v svojem studiu ustvarila izolirano, od trendov umaknjeno okolje, v katerem neobremenjeno krojita povsem svojo glasbeno vizijo. Pa to ne pomeni, da je glasba drugih ustvarjalcev zanju tabu. Nasprotno - njun pregled nad muzikami, ki so pisale in pišejo zgodovino, je malodane enciklopedičen, toda očitno sta našla stikalo, s katerim znata sledi teh muzik bodisi izključiti, ali jih še raje zamaskirati in pretopiti v podobo lastno le Autechre. Ker pa ta od poslušalca terja precej angažiranosti, potrpežljivosti, privajanja in uhojenih izkušenj s sorodno glasbo, toliko bolj preseneča njuna priljubljenost. O tej smo se prepričali tudi pred tremi leti, ko sta razprodala veliko dvorano Kina Šiška, kar je za elektronske glasbenike - z izjemo zabaviščnih didžejev - tako rekoč nepojmljiv dosežek. Če bi poskušali ugotoviti, kaj je botrovalo temu, da je med geekovsko publiko na njunih razmeroma butičnih koncertih začelo prihajati vse več ljudi, ki za nameček sploh niso nujno pripadali elektronskim plemenom, bi se morali vrniti kakšnih deset let v preteklost. Pod pritiskom upada prodaje plošč je Warp takrat angažiral nekaj izbranih pop bendov, si z njimi razširil krog privržencev, posledično pa so mnogi med njimi spoznali tudi Autechre, ki sta ob Aphex Twinu že vse od začetkov osrednje ime založbe. Za nameček je takrat njun fen postal še Thom York, zato se je o Autechre začelo pisati in govoriti še več kot prej, povabil pa ju je tudi na skupno turnejo s svojimi Radiohead. Booth in Brown sta povabilo sicer odklonila in še naprej hodila na turneje s svojimi, za širšo publiko precej eksentričnimi somišljeniki tipa SND in Russell Haswell.

Njuni koncertni seti iz zadnjih let so živo izkušnjo plesne elektronske glasbe dvignili na novo raven in nov album je do sedaj najlepši približek temu, kar sta Autechre na koncertih počela nekje od časov plošče 'Untilted' naprej. Toda, čeprav smo nastavke nekaterih novih skladb že slišali v njunih setih, album 'Exai' še zdaleč ni le kopija njunega koncertnega početja, saj so skladbe postale mnogo bolj dodelane in premišljeno izoblikovane. To je kot po navadi spet sprožilo ugibanja o njunih studijskih procesih. V zadnjih letih sta glasbo izmenično ustvarjala v programskem jeziku Max in z analogno opremo, za novo ploščo pa se pojavi vtis, da sta tokrat uporabila kombinacijo obojega. Računalniško generirane sekvence se ves čas tesno prepletajo, nadgrajujejo in stapljajo z zvoki analognih, modularnih sintetizatorjev, skladbe pa so izbrušene do najmanjših detajlov, ki se razkrivajo šele z vsakim vnovičnim poslušanjem. Ker so skladbe v povprečju dolge sedem minut, cel album pa nekaj več kot dve uri, so nekateri mediji – med drugim Pitchfork – zapisali, da bi Booth in Brown z bolj ekonomičnim pristopom lahko izklesala bolj zanimiv album, toda ta opazka je povsem neumestna. Nepričakovane, izjemne domislice, skladbam dodajajo nove dimenzije iz sekvence v sekvenco, celo več – zanimivih trikov in zvočnih preobratov je v posameznih skladbah toliko, da se pojavi vtis, da bi dvojec iz vsake lahko ustvaril samostojen album. Na tem mestu si v spomin lahko prikličemo sedaj že legendarno medijsko dopisovanje Karla Heinza Stockhausna in Aphex Twina. Starosta je elektronskemu podmladku očital repetitivno, zazankano podobo njihove glasbe in svetoval, da to monotonost lahko razbijejo z več variacijami. James mu je na to pripombo odgovoril z nasvetom, naj Stockhausen raje sam v svoji glasbi večkrat uporabi kakšno zanko, pa bodo ljudje morda plesali tudi na njegovo glasbo.

Zdi se, da si ta dva svetova – če hočete – inteligentne in plesne elektronike, še nikoli nista bila bližje kot prav na plošči 'Exai' dvojca Autechre. Na eni strani skladbam dinamiko nenehno narekujejo preobrati in zvočna pisanost. Na drugi strani pa dvojec s subtilnimi detajli in produkcijskimi triki ohrani oprijemljivo ritmično konstantnost, ki postane ključni opornik. Raziskovanje številnih produkcijskih orodij, sodobno, neobremenjeno elektronsko glasbo skoraj po pravilu rado odpelje čez rob abstrakcij, za katere se pojavi vtis, da ustvarjalcem pravzaprav služijo le kot poligon za raziskovanje vseh možnih potencialov. Rezultat je zato (pogosto) glasba brez repa in glave, njen namen pa posledično tako ali drugače poskušajo reševati različni koncepti. Autechre teh konceptov ne potrebujeta, saj glasba stoji sama zase. Tudi takrat ko sta najbolj raziskovalna, znata ohraniti gruv, razumljivost in 'apeal' »neposredne plesne glasbe«, ta pa iz njunega sicer kompleksnega, za povprečnega poslušalca bržkone tudi napornega izraza, odtuji sindrom pretencioznosti, ki jima ga mnogi radi pripisujejo. Vse to 'Exai' izoblikuje v monumentalen, morda celo najboljši Autechrov album do sedaj.