Bloodshot, 2013

Barrence Whitfield & The Savages, ki so sredi osemdesetih resno navdušili urbano Ameriko in angleško glasbeno sceno, so se po dvajsetletni odsotnosti vrnili v akcijo leta 2010. Njihov letošnji album Dig Thy Savage Soul je drugi po vrsti, potem ko sta se sijajen soul r’n’b pevec Barrence in bliskoviti garage rock’n’roll kitarist Peter Greenberg po nekih sedemindvajsetih letih vnovič dogovorila, da bosta skupaj širila pozitivne vibracije. Barrence in Peter sta fenomenalna, eksplozivna kombinacija – prvi je briljanten pevec z naravnim talentom, ki ga je začel razvijati že v otroštvu, ko je pel v gospelovskem zboru, in ga je naprej pilil v kopici različnih bendov raznih stilskih usmeritev. Greenberg pa je otrok bostonske šole rock’n’rolla, sredi sedemdesetih eden od ustanoviteljev klasičnih bostonskih garažnih punkerjev DMZ, sugestivni kitarist, ki je nato nadaljeval s fuzziranimi rifi pri skupini Lyres. Barrence ima pravo barvo glasu, izjemen razpon in kapaciteto pljuč, Peter Greenberg pa pravi ton, ritem in dinamiko. K temu jedru se pridruži še nekaj drugih vrhunskih glasbenikov – hitri basist Phil Lenker, bobnar Andy Jody, saksofonist Tom Quartulli, na posnetkih v izbranih skladbah pa še trobentač, klaviaturist, boogie woogie pianist in pevka na spremljevalnem vokalu. 

Barrence Whitfield & The Savages so dvanajst pesmi na albumu Dig Thy Savage Soul posneli v enem dnevu - v šusu. To zelo uravnoteženo kombinacijo avtorskih pesmi in skrbno izbranih priredb odpira viharna The Corner Man, ki nič hudega slutečega ponese v nevihto kričečega r&b vokala, ropota ritem sekcije, duela kitare in saksofona in ga s tem bliskovito zagrabi za goltanec. V naslednjih 35 minutah Barrence in Divjaki ne popustijo niti za trenutek, poslušalca spravijo v kot ringa, na vrvi, in ga ne izpustijo, dokler do konca ne prisluhne njihovemu mišičastemu in vitkemu rock’n’rollu, ki v enaki meri pripada preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Letos bomo težko slišali kaj boljšega, čistejšega rock’n’rolla. My Baby Didn't Come Home in Oscar Levant nadaljujeta tam, kjer so se po drugem albumu ustavili The Sonics. Sledi priredba Bread Bobbyja Hebba, potem pa garage blues norija Hangman’s Token, rockabilly blues Daddy’s Gone to Bed. Black Jack je instrumental, ki ga podpisuje basist skupine, Hey Little Girl moderno branje klasike r’n’b-ja z vso polnostjo in norostjo zvoka The Savages.

Kotaleča se gospel blues balada I’m Sad About It je Barrenceov vokalni tour de force za čustveno čiščenje. Zadnje tri nas ponesejo v veseljaško r'n'b vzdušje, kjer je najbolj razposajena in divja zaključna skladba Turn Your Temper Down, v kateri vsi do zadnjega diha in zadnjega atoma moči silijo v ospredje. To, kar je najbolje, je, da vendarle pustijo občutek, da bi zmogli še več in še dlje, ampak enostavno nočejo, ker poznajo pravo mero.

Dig Thy Savage Soul je čist šus. To je rohneči, brneči zvok natjunanega forda mustanga s 400 konji, pogonom na vsa štiri in kromirano, zloščeno četvorno izpušno cevjo. To je zvok grmenja dobre in sočne ameriške godbe, zvok pravičnega in avtentičnega rock'n'rolla. To je zvok veselja benda, ki je vnovič odkril sebe. Dig Thy Savage Soul je nedvomno eden rock’n’roll albumov leta 2013. Saj je čisto jasno, to je godba, ki jo lahko poslušate glasno.