Warp, 2015

Z nocojšnjo Tolpo bumov se spuščamo v že docela razvito drugo poglavje zasedbe Battles. Prvo poglavje njihovega delovanja se je končalo z iztekom leta 2010, ko so znotraj takrat še četverice nastopila močna trenja, zaradi katerih je bend med pripravo svojega drugega dolgometražca Gloss Drop izpljunil najmlajšega člana – Tyondaija Braxtona. Njihova omenjena druga plošča je bila široko zaznamovana s tem prelomom, od borbe z okrnjenimi aranžmaji do gostujočih vokalistov. To zgodbo so pričali tudi spremljajoči intervjuji s člani benda, ki so se vsi po vrsti ukvarjali s procesom čustveno zelo izčrpljujočih sprememb v zasedbi. Vendar so si Battles hitro opomogli, sestavili kritiško dobro sprejeto Gloss Drop in zopet nekajkrat obkrožili svet, slaveč enega največjih in najzanimivejših monstrumov sodobne kitarske glasbe, ki je tako pridobil novega pogona za prihodnost in s tem tudi za ploščo, ki je pred nami nocoj.

Battles v zadnjem obdobju sestavljajo ustanovni član Ian Williams na kitari in elektroniki, Dave Konopka z basom, kitaro in loopi ter John Stanier – bobnar. Slednji je svoj čas usodno zaznamoval hardcore legende Helmet. Idejni snovalec Battlesov – Williams je ob koncu devetdesetih in začetku novega tisočletja ključno prispeval k prelomu žanra tako imenovanega math-rocka, igral je namreč v zadnji veliki postavi Don Caballero, z zasedbo Storm & Stress pa je zgodovini glasbe prispeval tudi eno najbolj plodnih sintez rockerskih estetik in eksperimentalne/freejazzerske avantgarde. Konopka se ponaša z nekoliko manj vidno, vendar tudi zelo vplivno preteklostjo – še enim, bolj sladokusnim math-rock bendom – Linx.

Njihova nova plošča – brezskrbno naslovljena La Di Da Di – motor in edinstveno estetiko Battles poriva na spet nov nivo. Inovativnost v glasbi nikoli ni ključen imperativ. In vendar inovativnost ostaja ena najbolj cenjenih vrlin neke muzike. Battles so izredno inovativen bend. Njihova inovacija izhaja iz kompleksnega dela z elektronskim orodjem zvočne zanke – ponavljajočega se loopa. V delu z loopi in posledično z živo elektroniko zasedbi Battles preprosto ni para. Obseg njihovega dela z metrično elektronsko sinhronizacijo v živo nasnemavanih inštrumentov v kombinaciji z živimi bobni, prostimi elektronskega klika, je tolikšen, da Battles pravzaprav obstajajo v lastnem mehurčku, popolnoma brez primere, na področju žive bendovske elektronike pa so leta ali celo desetletja pred vsemi ostalimi (vsaj glede na starost tehnologije, ki jim to delo omogoča).

Zato vsak njihov nov korak v izhodišču temelji na vprašanju – kako z loopi delati na nove načine. Z La Di Da Di Battles v tem smislu prebijajo popolnoma nove zidove. Ob poslušanju plošče je dejstvo dela z loopi kot vedno očitno – vendar pa prvič La Di Da Di praktično ne predstavlja več preproste repeticije. Zgoščenost aranžmajev in metode dela z manipulacijo zvočnih zank prispevajo k temu, da repeticija prav zares ni več funkcija pisanja pesmi, temveč obratno, pisanje pesmi je postalo funkcija repeticije.

In zopet, kot že vsakič poprej, ravno inovativna raba tehnike in tehnologije Battles prestavlja v muzikalno območje, kjer ti nista več v fokusu. O Battles zato govorimo kot o visoko energičnem in humornem bendu, sposobnem kovanja zanimivih in učinkovitih melodičnih motivov, udarnih riffov ter krasnih in nepredvidljivih žanrskih sintez. Predvsem pa kot o bendu, ki sestavlja skoraj popolne albume in igra izjemne koncerte. In ko smo že pri albumih in koncertih. La Di Da Di je brez trenutka polnila. K temu pripomore že omenjena zgoščenost, praktično na albumu ne nastopi segment komada, ki v aranžmaje ne bi prinesel nečesa novega. Izjema je tu morda zgolj drugi komad – Dot Net, ki s pravzaprav presenetljivo enostavnim aranžmajem, pač kot izjema, le potrjuje pravilo. Na koncertih potem ti komadi zaživijo v razširjeni, raztegnjeni obliki in tako udejanijo še ves hipnotični in udarni potencial, ki ga v sebi nakazujejo visoko koncentrirane slike z albuma.

Inštrumentalni prispevki s plošče La Di Da Di so zopet brezhibni. Najprej je tu skozi celoto plošče neverjetno intenzivno, dih jemajoče bobnanje Johna Stanierja. Stanier z novim materialom postane še močnejša silnica znotraj bendovega celovitega stila, komadi se namreč delno pomikajo bližje k riffovju in s tem k bobnarskemu aranžmaju kot vodilni dinamični sili posameznih kosov. Konopka je kot tisti, ki vijači temeljne loope komadov, svojo umetnost nadgradil v smeri re-samplanja, razbijanja in časovne modulacije loopov – orodij, ki so iz uvodov, zaključkov in brejkov v komadih sedaj prodrla v same srčike aranžmajev. Konopka je zato morda najbolj zaslužen za premike v metodi dela Battles s plošče La di Da Di. Ian Williams kot glavni krivec za kitarsko/elektronsko smetano in zvočne češnje na vrhu komadov pa se je dokončno otresel manka partnerskega „lead“ kitarista Braxtona in je svojo kombinacijo hkratnega igranja kitare ter vijačenja elektronike prenovil v sintetično, igrivo poskakovanje, utemeljeno na preprostih melodičnih idejah in izrazito tehnično zahtevni, nikoli statični realizaciji le-teh.

Te posebnosti v prekipevajoči polnosti prebijajo skozi vse pore plošče La Di Da Di, a naj na tem mestu kljub vsemu izpostavimo dva, za vse navedeno morda najbolj eksemplarična komada. Tretji kos s plošče FF-Bada je popoln primer radostnega nemira, ki se vije skozi celoto nove plošče. Komad je utemeljen na kombinacijah par osnovnih rifov in melodij, ki jih Battles s prepletanjem ter skozi postopno pospeševanje loopov usmerijo na linijo stalnega razvoja, napenjanja komada do meje, ko se sprva počasni riffi spremenijo v kitarsko prebiranje, podobno bendžo realizaciji ekstatičnih tradicionalnih japonskih melodij. Spet drugič nas v zaključni tretjini plošče Battles s komadom Tricentennial spomnijo na matematične korenine svoje glasbe, prav tiste korenine, za katere v intervjujih velikokrat poudarijo, da niso tako ključne za njihove komade, kot si večina novinarjev rada misli. Tricentennial se stopnjuje v blazen bobnarski drnec, v Stainerjevo zaključno nečloveško epopejo blaznenja po bas bobnu, kotlih in sneru, ki bi mu jo moral zavidati skoraj vsak metal bend.

Z določenega tehnično orientiranega gledišča so Battles trenutno morda celo najpomembnejši sodoben kitarski bend. Vendar pa tudi sicer La Di Da Di predstavi material, ki bo kot skupek brez dvoma ena najbolj dovršenih plošč letos, pri tistih nekoliko bolj mejno mahnjenih sladokuscih pa tudi zelo resen kandidat za album leta.