Samozaložba, 2015

Kot se te dni rado zgodi, se je tudi v današnji Tolpi bumov pod lupo znašel album izvajalca, ki ga bo moč videti na prihajajočem festivalu Ment v Ljubljani. Točno čez en teden ob desetih zvečer bo na odru Menze pri koritu nastopil Adam Semijalac, bolje poznan pod umetniškim imenom Bebè Na Volè. V času, ko blues v naših krajih diha na škrge, je na hrvaškem izšel Adamov prvenec, na katerem nam postreže z zvrhanim košem pristnega, no-bullshit bluesa. 

Material za Time of great depression je nastajal več kot desetletje. Po razpadu benda Gloft, kjer je igral kitaro, se je Adam odločil, da bo glasbeno pot nadaljeval sam in rodil se je Bebè Na Volè. Komade je snemal doma in jih objavljal na internetnih portalih, koncertiral pa je le lokalno. Prvenec Time of great depression, ki je izšel pred kakšnim letom, je kompilacija Semijalčevih pesmi, svojevrsten greatest hits, ki ga je skrbno izbral in zmiksal Višeslav Laboš.  

Bebè Na Volè odlikujeta ekspresiven vokal in igranje kitare s pravim občutkom, ki je pri bluesu najpomembnejši. Na albumu je slišati močen vpliv Mississippi bluesa, med drugim kitaristov R. L. Burnsidea in Juniorja Kimbrougha, iz bližnje zgodovine bluesa pa bi lahko omenili zgodnje The Black Keys. Sploh stil petja pogosto spomni na pevca in kitarista Dana Auerbacha. Vendar pa Time of great depression ne ostaja le v okvirih prvinskega bluesa. Bebè Na Volè se na albumu preizkusi tudi v vlogi folk pevca in kantavtorja.

Pesmi so zgrajene okrog temeljne konstrukcije kitare in vokala. Kdaj pa kdaj se pridružijo še tolkala, ki so večinoma posneta zelo lo-fi. Pogosto to sploh niso bobni, ampak udarci noge, ki ob umazani produkciji še bolj poudarijo prvinskost skladb. Pri drugem komadu po vrsti, Goin' Mad, so bobni še najbolj »čisti«, hkrati pa je prav ta komad eden izmed slabših trenutkov albuma. Prvi konkretni presežek najdemo na četrtem komadu Wait for you, kjer kitaro zamenja bendžo. Skrivnost leži v minimalističnem igranju. To vokalu pušča veliko manevrskega prostora, ki ga Adam s pridom izkoristi. Sledi mu še ena izmed boljših skladb, bolj kantavtorska Sunny days are over, na kateri se v ozadju stopnjuje temačen nizkotonski klavir, ki poslušalca prepriča, da je sončnih dni zares konec. Spet se zgodi manjši preskok v stilu, saj se na folk baladi Karen Adam znajde v koži Neila Younga, ki mu v tem kontekstu ne pristaja najbolje.

Še zadnji neprepričljiv moment albuma je pesem Fool Myself, kjer se Adam sicer zanimivo poigrava z malo aritmičnim, večkrat nasnetim copotom nog, v ozadju pa se vsake toliko časa zasliši nekaj podobnega drgnenju zidarske žlice ob fasado, a jokavo vokalno izražanje trpljenja pokvari vtis komada in ga naredi dolgočasnega. Naslovna pesem v osnovni ni bluesovska. Spet se pojavi bendžo, a tokrat v bolj country vlogi. 

Na koncu najdemo še dva bonus komada, za katera ni čisto jasno, čemu poleg naslova stoji ta klasifikator, saj glede na ostalo niti ne izstopata. Nemara sodita celo med najboljše komade na albumu. Morda bi lahko z njima nadomestili par slabših komadov in tako dobili bolj homogen album. To je sicer tudi največji očitek temu prvencu. Pomanjkanje celovitosti, zaradi česar Time of great depression ne izpade kot album, ampak kompilacija. Kljub temu je Bebè Na Volè v svojem vračanju h koreninam kitarskega bluesa prava osvežitev na okoliški sceni. Je morda prišel čas za blues roots revival?