Doumen, 2014

Leipzig je kot vzhodnonemško mestece po padcu berlinskega zidu ter začetku nove nemške ere doživel podobno usodo sorodnih območij. Tamkajšnja industrijska središča se razvitosti zahoda niso mogla zoperstaviti ter so s tem naglo izgubljala prebivalstvo, ki je iskalo nove priložnosti. A Leipzig pri tem ni obstal. Mesto je v svoje zapuščene stavbe privabilo umetnike z vseh vetrov, ki so prav po zaslugi kapitala začeli zapuščati evropska središča, med njimi tudi bližnji Berlin ter v njem odkrili novo ustvarjalno središče. Zapuščene leipziške sobane v novem tisočletju postajajo prostori novih izražanj, organizacij ali denimo založb, kakršna je Doumen Records.

Slednja od svoje ustanovitve v letu 2010 zvočno beleži avtorske prebliske tamkajšnjih glasbenikov, tudi sama pa je prek svojih ustanoviteljev, tudi sicer producentov, trdno vpeta v leipziško klubsko dogajanje. Bližina Berlina prav gotovo vpliva na identiteto, kot tudi izraznost, nenazadnje so se tekom let v Leipzig zatekli mnogi berlinski ubežniki, a če gre Darwinov evolucijski nauk preslikati v polje glasbe, potem je Leipzig nedvomno pripravljen tudi na nekaj novega.

Transalp, kratkometražni prvenec Bena Jacova ima vse, da v svojem slikanju elektronsko poudarjenih obzorij pritegne radovedno uho. Zvok, temačen, počasen, a hkrati krhek in mehak, kot nekakšna silhueta zastira polje prijetnega brnenja, ki se poslušalcu lagoma odstira pred očmi in oblikuje morda prav to prispodobo o Leipzigu. Jacov nam skozi 25-minutno popotovanje razpira čudovite prebliske, ki so lahko tako hladni, kot denimo uvodna skladba Ipsää, mehanski, kakršna je denimo kompozicija Weeg, ali katarzični, kot nam v zaključku pokaže Notturn Lucis.

A plošča v svojih šestih dejanjih ob tem ohranja nekakšno formo čistosti in zedinjenja. Črno-bela naslovka nas v svojem igrivem prerazporejanju pojavnosti druge tako, bolj kot prepričuje, pripravlja na trenutek, v katerem hrup, ščebetanja in čebljanja najdejo svoja nasprotja, naj si bo to potem prijetnih zvokov marimb, odmevov kitare ali hrustljavih sintetizatorjev. Tako kot v primeru barvnih prispodob, tudi ubrani zvoki priložnostno prodirajo na površje ali se umikajo v zadnji plan, ne da bi v eterični zvočni sliki zares izginili. Transalp pokaže, da je tudi v melanholiji moč najti toplega zavetnika in prav s to pozicijo je Ben Jacov svojo glasbo lahko odrešil okov, ne da bi se pretirano ukvarjal s konceptom v osrčju katere koli sfere. Njegove skladbe niso tipično elektronske, kot tudi ne tipično ortodoksne, delujejo kot skupek eteričnih impresij, ki za nameček delujejo.