Behind, 2015

Benjamin Clementine je ime, ki ga najbrž še niste slišali, pa čeprav mu hvalnice pojejo legende, kot sta Paul McCartney in Björk. Razlog za to bi znal tičati v tem, da je šestindvajsetletni Anglež svojo glasbeno pot romantično začel na pariški podzemni železnici, kjer je pel ob spremljavi kitare, da je zaslužil za prenočišče in hrano. Presenetljivo pa je klavir, ne kitara, instrument, s katerim se je samouk Clementine odločil definirati svoj zvok. Širši javnosti se je leta 2013, po izdaji svojega prvega EP-ja Cornerstone, z istoimenskim singlom prvič predstavil v oddaji »Later ... with Jools Holland«. Leta 2014 pa je sledil še drugi EP Glorious You. V današnji Tolpi bumov predstavljamo Benjaminov debitantski album, ki nosi naslov At Least for Now in sestoji iz pesmi, ki so se v veliki večini pojavile že na obeh omenjenih EP-jih, nekaj pa je tudi novih. 

Po svojih besedah Clementine združuje operno petje in klasično glasbo s folkom in soulom. Pridih klasike poleg klavirja mnogokrat dodajo godala, ki glasbo popeljejo do nove dimenzije in na trenutke zelo dobro ustvarijo suspenz. Glavni adut Benjamina Clementina pa je brez dvoma njegov glas. Sam med vokaliste, ki so nanj vplivali, uvršča Pavarottija, Nino Simone in Antonya Hegartya, čigar vpliv je več kot opazen. In res so vokali na albumu At Least for Now mestoma operni, ko se Clementine spusti v tresoče, a suverene falzetne višave. 

Če je Clementine že na drugem EP-ju nakazal manjša odstopanja od principa glas-klavir, tega na albumu skoraj ni več zaznati. Seveda klavir še zmerom ostaja vodilni instrument, a se mu na večini skladb pridružijo še godala in tolkala, ki bolj ali manj posrečeno obogatijo skladbe. Odlično tolkalno podlago najdemo v skladbah St-Clementine-on-Tea-and-Croissants in Nemesis, medtem ko v skladbi London bobni delujejo kot nekakšen tujek, ki prenasiči zvočno podobo pesmi, ta pa posledično izgubi na intimi. 

Intima je beseda, ki album At Least for Now morda še najbolje opredeli. Če bi rekli, da besedila na tem prvencu služijo le kot opora vokalnim linijam, bi se pošteno zmotili. Clementine nam skozi album odpre pot do svoje duše, začenši s pesmijo Winston Churchill's Boy, katere prvi verzi so vzeti iz govora prav tega politika, a jih Clementine priredi in obrne na svoj način. V taisti pesmi pripoveduje zgodbo o svojem odhodu v Francijo, kjer je nato živel pet let. Med drugim omeni Georgea Orwella, ki je v svojih dneh na robu in na dnu v Parizu tako kot Benjamin nekaj časa delal v kuhinji. V drugih skladbah nadaljuje s temami, kot so odraščanje v očitno ne prav prijetnem okolju v Edmontonu, neuspela ljubezenska razmerja in vrnitev v London, kjer se je po petih letih veliko spremenilo. Vseskozi je prisoten tudi notranji boj mladega Benjamina in starejšega, zrelejšega Clementina, ki ga je Pariz utrdil, pa čeprav priznava, da se ima še veliko za naučiti. Po koncu albuma dobimo občutek, kot da smo Benjamina že dodobra spoznali. 

In res se ne skriva. Ker želi ohraniti prvinskost in živalskost, na odru vedno nastopa bos in minimalistično oblečen v črn plašč. Ko ga povprašajo o planih za bližnjo prihodnost, Benjamin skromno odgovori, da se namerava osredotočiti na pisanje drugega albuma, saj je s prvim že zaključil. Prav zanimivo bo spremljati, v katero smer se bo obrnila njegova glasbena pot in če bo naslednji album postregel z enako mero iskrenosti kot At Least for Now. Gotovo pa je, da je Benjamin Clementine ime, ki ga bomo še slišali.