Drag City, 2013

Prejšnji teden je izšel novi album Billa Callahana, za vsakega njegovega sledilca težko pričakovan dogodek. Pri njegovi matični založbi Drag City je luč sveta ugledal njegov peti album oziroma četrti, če ne štejemo koncertnega Rough Travel for a Rare Thing.

Eden najplodovitejših ameriških glasbenikov, ki se ponaša z več kot dvajset let trajajočo kariero, od katere je skoraj tri četrtine časa ustvarjal pod imenom Smog, je torej znova tu. Veselje in apetiti so pred prvim poslušanjem veliki. Otvoritveni komad The Sing z novega albuma Dream River prične polzeti iz zvočnikov. Takoj se sliši, da je Callahan v formi. Čeprav, kdaj pa Callahan pravzaprav še ni bil v formi? Konec koncev se srečujemo z enim najbolj konsistentnih avtorjev tega časa. Kot odličen pesnik in interpret nas skozi osem skrbno izbranih in dodelanih pesmi popelje na potovanje, objame nas v pripoved, v lirične utrinke in življenjska dognanja. V komadu The Sing nas postavi na sredo barskega življenja, kjer mu naključni tujci delajo družbo in kjer v celem dnevu ne izgovori nič drugega kot: pivo in hvala. Nadaljevanje albuma je zaokroženo nizanje močnih pesniških stvaritev, ki so primerne za obravnavo tudi kot pravi pesniški dosežki. Večkrat se zopet pojavi simbol reke, od tega, da jo aplicira na ljubezenski odnos, do tega da vedno predstavlja pot, neko stabilnost, ki je sami niti nismo sposobni doseči. A besedila so v samem bistvu enostavna, čista in enostavna, kot Callahanov glas, ki je še bolj žameten in natreniran kot prej.

V svetovnih medijih beremo, da je to eden najboljših Callahanovih albumov doslej. Težko bi se strinjala. Album je dober, je nekako to, kar človek pričakuje od Callahana. Težko bi udarila po avtorju, katerega odličnost v meni vzbuja strahospoštovanje, pa vendar. Vsak od albumov, ki jih je Callahan ustvaril po obdobju Smog, je imel vsaj enega tistih velikih komadov. Tako je bil to na albumu Woke on a Whaleheart komad Diamond Dancer, na albumu Apocalypse - Riding for the Feeling, na albumu Sometimes I Wish We Were an Eagle, ki po mojem mnenju še vedno predstavlja njegov najboljši izdelek doslej, ki hkrati najbolj celovito predstavlja in združuje njegov opus, pa so to kar vsi komadi. Verz ''I used to be darker/ Then I got lighter/ Then I got dark again,'' še vedno odmeva v mojem spominu in v nekaj besedah najbolje orisuje Callahanovo delo.

Na novem albumu Dream River takšne markantne pesmi ni. Vse se nekako enakovredno prepletajo v celoto, brez odklonov in presenečenj. Lirična besedila tokrat premagajo glasbeni del. Najlepše pa album zveni v zaključnem komadu Winter Road z verzi: I have learned when things are beautiful/ To just keep on/ Just keep on. Tako se album od mračnega bara na začetku pripelje do čiste svetlobe, ki se razlije iz zadnjega komada.

Da ne bo pomote, album Dream River je dober in trden album, ni pa tako zapomnljiv. Hkrati pa potrjuje, kako odličen je Callahan, in daje upanje, da bo prav tak tudi ostal.

Callahan se je že podal na svetovno turnejo in prav kmalu ga lahko pričakujemo tudi v Evropi.