One Little Indian, 2015

Ob koncu diskografskega leta 2014 smo se v glasbeni redakciji Radia Študent med drugim spraševali tudi, kako to, da se v široke krajine glasbene alternativne na veliko vrača intimna izpoved, v temelju osnovnih motivacij intimen album, intimno glasbeno delo. Če si boste vzeli nekaj časa, boste brez težav našli kopico takšnih plošč, ki so lansko leto odmevale po naših in drugih kuloarjih, kot smerokaz pa naj tukaj izpostavim le lanski plošči Deana Blunta in Arce, oba na svoj način globoko intimna albuma, ki sta osebno ali protestno intimo vpeljevala kot moment kritične refleksije določenih družbenih fenomenov, v teh dveh specifičnih primerih pač refleksije bodisi učinkovitosti mesta izjavljanja znotraj razpršenosti in odsotnosti fokusa aktualne popularne kulture ali pa v Arcinem primeru refleksije spolnih identitet ter povezanih elementarnih silnic, skozi katere se posameznik vpleta v medosebne odnose kot temelj vsakega skupnostnega „mreženja“.

Z novim albumom Björk se nam ponuja priložnost ravnokar razprto tematsko polje pogledati še z ene, tokrat zares posebne perspektive, perspektive enega bolj vidnih glasov zadnjega daljšega obdobja popularnih muzik. Vulnicura je namreč tematsko neskončno intimen album, ukvarja se z razkrojem dolgoletne partnerske zveze. Na površini slišimo zgolj osebni monolog na temo lastne krize, jeze, razočaranja, izgube določene identitete in mesta varnosti, ki mu avtorica tudi ob zaključku ne najde prave, gotove razbremenitve, morda zgolj neke žarke upanja, vzpostavljene šele po eksistenčni nujnosti, ki je inherentna življenjski realnosti razveze nečesa tako temeljnega, kot sta družina in odnosi, na katerih ta gradi. Po avtoričinih besedah je tokratna plošča „totalen breakup album“, kar je nujno razumeti ločeno od vsega romantičnega, vsega naivno ljubezenskega, vsega intuitivnega, stimulativno človeškega, univerzalnega, nagovornega. Zato je tudi v temelju zgrešena vsaka poteza po umeščanju Vulnicure v horizonte forme tako imenovanega „breakup albuma“. Tu gre namreč prej za anti-breakup album, distanciran od vsakršnega romantiziranja (kot recimo objokovanja) zveze med partnerjema (tudi takrat, ko se to pojavi), ki vsakršen poskus univerzalizacije preko orodij intuiticije nadomesti s skrajno realističnim, ob tla pritisnjenim dejstvom popolnega razpada temeljnih življenjskih okolij in sistemov varnosti, na katere se je morda še ne dolgo nazaj zanašala avtoričina predanost temeljnim potezam partnerskega sožitja, zaupanja in tradicionalnega skupnega poslanstva življenjske naloge zakona/zveze med dvema in povezane vzgoje otroka.

Björk to zgodbo pove skozi analitični postopek beleženja čustev in notranjih konfliktov, tako rekoč na tajmlajnu dejanskega grobega razpada takega vseobsegajočega poslanstva, ki v temelju določa tudi identiteto vpletenega. Tako je tisto, kar beleži Vulnicura, pravzaprav razpad, razkroj identitete, vzporedni poskusi in neuspehi njene ohranitve ter male iskrice sprijaznjenja z vsem skupaj s temelji za nekaj novega. Zato Vulnicuro lahko razumemo tudi kot album, ki intimno izpoved izliva v sunkovito in streznjujoče pretresanje nekaterih osnovnih življenjskih predpostavk, ki smo jih vajeni in se jih oklepamo, kot da bi tam zunaj ne bilo nič prostega, nič lepega, nič temeljno prizemljenega, nič, kar bi nudilo plodno prst ukoreninjenju v neka samosvoja tla, razvezana stereotipov in družbenih vlog, kalupov in priučenih intuitivnih standardov.

Moja teza tukaj je torej, da se ost splošne (torej ne zgolj tukajšnje) aktualnosti intimne glasbene izpovedi nahaja v individualni, osebni, monološki kritiki sistemov, v katere smo vpeti in vraščeni in ki se z ozaveščene perspektive že v načelu kažejo kot taki sistemi, ki ogrožajo nekatere druge, ključne življenjske, tudi eksistenčno pogojene sisteme, ki pa smo jim (za razliko od prvih) temeljno zavezani po sebi, po svoji vesti, po svojem učenju in vztrajanju ter delovanju v smer, za katero smo se usposobili prepoznavati njeno smiselnost in ne nazadnje pravilnost.

Zanimivo ob takšnih intimnih narativih pa je tudi in predvsem tisto, kar drži kot ena večnih resnic, da je namreč trenutek največje poraženosti, ponižanja in izgube smisla obenem tudi najbolj kreativen trenutek, trenutek potenciala ustvarjalnega, potenciala ontološkega udejanjenja ideje, zmagoslavja človekove moči nad samim seboj. Björk namreč z Vulnicuro dostavi popolnoma neprepusten songwriting, morda res najboljši čist songwriting po albumu Vespertine (kar pa načeloma ne more leteti primerjalno na kvalitete njenega ostalega vmesnega dela, v vmesnem času se je Islandka namreč ukvarjala z vsem drugim kot s temeljnim songwritingom). Zanimivo je mimogrede tudi dejstvo, da je Vulnicura dejansko nekakšen „companion piece“ prav plošči Vespertine, saj je slednja nastala ravno v obdobju nastanka in zorenja zveze, ki je z zaključkom Vulnicure že izpuhtela preteklost, in da je to dvojnost oziroma dopolnjujočo vlogo tokratnega dela Bjork mogoče brati skozi več tako tematskih kot glasbeno-inštrumentalnih horizontov albuma. Ko pa se vrnemo k moči pesmi... Morda najočitnejša pripomba, ki tukaj sledi, je dejstvo, da torej omenjeni izjemen songwriting nekatere kritike napeljuje k izpostavitvi razkola, ki ga na plošči vidijo med liričnim, tematskim elementom pesmi, avtoričinimi intuitivno skladnimi godalnimi aranžmaji, ki krojijo temelj drugemu inštrumentalnemu delu, ter na drugi strani temu dejanskemu drugemu inštrumentalnemu delu, ki ga je Björk realizirala pretežno v sodelovanju z na RŠ-u že dobro uvedenim venezuelskim ustvarjalcem Arco. Ta je opravil večino produkcije na plošči, za trenutek pa se mu v petem komadu Family pridruži tudi The Haxan Cloak, sicer odgovoren za prav posebno stoječ mix-down celotnega albuma.

Vendar pa je po mojem mnenju ob navedenih kritikah glasbene podobe Vulnicure več resnice v izjavi, da se moč te plošče ne skriva zgolj v izjemno realiziranem idiosinkratičnem avtorstvu Björk, temveč tudi v drugih muzikalnih aspektih celote plošče. Težko je namreč preslišati posebno motivacijo albuma po glajenju kontrastov, ki jih sam zavestno vzpostavi s tako grobo sopostavitvijo glasu/godal in na drugi strani čiste digitalne sintetike. Ta kontrast in njegovo udejanjenje se pravzaprav kažeta kot temeljni glasbeni potezi Vulnicure. Tukaj bi lahko razmišljali tudi o posebnem razmerju med akustiko komornih godal in pa sintetičnih godal, ki jih lahko gledamo kot simbolične Arcovi tendenci po digitalni sinesteziji. Arca se na svojih solističnih ploščah namreč med drugim obsežno ukvarja prav z aranžmaji  sintetiziranih godal in njihovo vpeljavo v svet totalne digitalne produkcije. V vsakem primeru pa bi bila groba redukcija moč nocojšnjega albuma izpostavljati zgolj skozi prizmo songwritinga. Če nič drugega, se je morala Björk v imenu nakazane antiromantike "totalnega brakeup albuma" tej odpovedati tudi v smislu čistih glasbenih kalupov, kakršen bi bil straight vokalno-godalni album. Takšna zvočna podoba bi bila pač paradoksna tematskemu razpiranju s plošče Vulnicura. In ne nazadnje je morala Björk na nekem mestu tudi pokazati, da njen ženski statement tukaj ni v ničemer podoben tisti popularno emancipatorni, „empowering women“, himnični Beyoncé z globokim izrezom in umetno burjo v laseh. Pa „no offence Bey" ...