Editions Gravats, 2015

Black Zone Myth Chant je projekt francoskega producenta, sicer med drugim znanega tudi pod imenom High Wolf, katerega anonimnost le še doda k že tako skoraj otipljivi mistični avri, ki obdaja njegovo danes obravnavano ploščo Mane Thecel Phares. Ta se z nenavadnim pristopom konceptualno nanaša na idejo izvenzemeljskega življenja in tamkajšnje glasbe, ki ji ob bok postavlja asociacije na afriško kulturo.

S tovrstnimi idejami se je v veliki meri ukvarjal že legendarni Sun Ra, ki naj bi ob muziciranju razmišljal o glasbi na drugih planetih, h kateri naj bi se želel s svobodno eksperimentacijo kar se da približati. Toda njegova logika je imela tudi pomembne politične implikacije. S postavljanjem črncev v do tedaj pretežno belski futuristični kontekst je namreč pozival k enakovrednosti in samoaktualizaciji črnskega ljudstva. Ta zopet popularna ideja afrofuturizma in povezava s Sun Ra-jem je na danes obravnavani plošči več kot očitna; tudi naslovnica je denimo vzeta iz filma Space Is The Place. A zdi se, da se Black Zone Myth Chant ne zanima toliko za politični aspekt afrofuturizma kot za odnos med neko tako rekoč primitivno kulturo in idejo izvenzemeljskega življenja. Album zaradi odločnega in preprostega ritma namreč deluje kot spremljava nekakšnega rituala, ki bi ga zaradi detajliranih elektronskih elementov in bizarnih meditativnih eksperimentacij hitro lahko umestili na oddaljen, nam nepoznan planet.

Teksturiranemu donenju, s katerim se album začne, se počasi pridruži počasno, globoko distorzirano in z efekti obdelano mrmranje v nerazpoznavnem jeziku, ki komad postopoma razvije v prvo izmed zadržanih, a previdno razgibanih struktur na plošči. Te so zgrajene iz računalniško zmanipuliranih zvokov, ki skupaj s sintetičnimi ritmičnimi elementi gradijo minimalistično psihedelično dronanje, pogosto ujeto v mantrični repeticiji.

Dokaj uniformiran zvok plošče je sestavljen iz jasno zastavljenih elementov, ki v kompoziciji in progresiji sledijo samosvoji logiki. Zasnutki melodij in le bežno nakazane možne poti ostanejo neprepotovani ter se hitro porazgubijo v monotoni glasbeni gmoti. A protiutež morebitni mehaničnosti predstavljajo tako nekoliko naravnejši zvoki kot tudi omniprezentni doneči vokal, zaradi katerega na trenutke vse skupaj lahko deluje tudi kot nekakšna v glasbi manifestirana nezemljanska entiteta, ki v tem primeru pogosto deluje skoraj avtoritativno.

Na tej točki bi morda lahko celo govorili o uglasbitvi višje ali vsaj drugačne oblike življenja in stopnje zavesti ter problematiki komunikacije na nebesedni ravni. Tako se tu zdi, da je glasba tista, ki najbolje omogoča nebesedno medkulturno sporazumevanje. Tudi pri sami ideji izvenzemeljske obredne glasbe moramo prepoznati, da je tovrstno enačenje naše in izmišljene kulture sporočilo o tistem, kar je vsem kulturam skupno. Glasba v tem kontekstu torej ni le osnovno človeška, temveč kozmična.

Sun Ra, ki je s prakticiranjem afrofuturizma verjetno šel najdlje, je pogosto na vprašanja odgovarjal z absurdnimi odgovori. Kot pravijo njegovi znanci, so bili ti pogosto prav zares nesmiselni, a so večinoma na svoj način zadeli bistvo. Tudi danes obravnavana plošča je že v sami ideji zares nenavadna in na trenutke tudi v izvedbi konfuzna, a večinoma se zdi, da z jukstapozicioniranjem idej primitivnih ljudstev s futurističnim zvočnim kontekstom na edinstven način zadane bistvo.