Zvočni prepihi, 2015

Jaka Berger s svojimi številnimi projekti več kot očitno ne počiva, v zadnjih mesecih je še posebej aktiven na tistem področju, kjer pod krovnim imenom Brgs izdaja svoje solistične izdelke in razvija različne prakse solo kompozicije in nastopa. Tokrat jemljemo v obravnavo plošči »Overture for a New Beginning« in »Endless Walls«, ravno te dni pa sta izšli še dve plošči v seriji »Koščki Stare celine« in sicer »Ethiopia« in »Liberia«. Na njih se Brgs spopada s kolosalno in delikatno nalogo avtorskega »remixa« starejših terenskih posnetkov različnih afriških glasb, o čemer bo seveda vredno napisati še kaj ob kaki drugi priložnosti. Sedaj pa se posvetimo omenjenima prejšnjima ploščama, ki sta izšli pod Bergerjevim »imprintom« Zvočni prepihi prejšnji mesec in sta dostopni na bandcampu.

»Overture for a New Beginning« je sorodna pravkar omenjenim ploščam iz serije »Koščki Stare celine« v tem, da gre za delo z vzorčnim materialom zunanjega izvora, ki služi kot osnova nekega procesa in kompozicijske intence. Da bo jasno, tukaj ne gre za kako površinsko poigravanje s »sempli«, temveč za precej celovit komponiran kos, ki spodbudi tudi razmišljanje o konceptualni noti za njim. Uporabljeni so namreč izključno posnetki začetnega uglaševanja simfoničnih orkestrov – tistega trenutka, ki je fasciniral že marsikoga od nas in pogosto celo zasenčil to, kar smo po uglaševanju na koncertu slišali. Vsekakor gre za intriganten moment v kolektivnem življenju tvorbe, ki jo na določenih ravneh bržkone vedno vsaj delno zaznavamo v tesni povezavi s totalitarnimi organizacijskimi modeli, vsekakor pa kot v svoji gestikulaciji izrazito teleološko usmerjeno. No, kot uvertura v orkestrsko-dirigentsko početje pa malodane vedno nastopi ta moment razpuščenega, ampak še vedno discipliniranega zvočenja, ki spontano ustvarja valovanje blagih disonanc in skupne harmonizacije. Seveda bi tukaj težko govorili o pretirano »svobodnem« početju, saj glasbeniki kljub vsemu ponavljajo predvsem funkcionalne uglaševalske geste, a vendar se v plavajočih parametrih tega uniformiranega roja dogaja nekaj posebnega, nekaj, kar lahko v kontrastu z inherentnimi ambicijami grandioznosti orkestrske tvorbe deluje kot nekakšen atonalni »balzam« za marsikatera ušesa. 

 

V tem oziru lahko takoj izpostavimo že začetek, kjer se iz konstrukta mnogoterih aplavzov ustvari nekaj, kar je precej blizu dinamiki okoljskih zvokov, najočitneje valovanju morja. Kar tovrstna kompozicija naredi, je to, da s kolažiranjem, manipulacijo in ostalimi posegi, ki sicer ostajajo relativno diskretni, z neizogibno potujitvijo in spremembo konteksta odklene določene tleče aspekte družabno-zvočnih fenomenov, kot je v tem primeru aplavz. Razgali jih kot sorodne naravnim zvočnim dinamikam, raznim logikam rojev in valovanj, hkrati pa globlje zagrize v fascinacijo bučnega hrupanja, kar aplavz je, ki ponavadi sledi izbrani glasbeni izvedbi. Tista čudna zmes barbarizma, prelitja doživljajskega presežka v hrup, strahu pred »tišino« in končne izpolnitve »obljube užitka«, ki jo denimo tematizira Mladen Dolar v knjigi »O Glasu«. No, vse to je pri »Overture for a New Beginning« postavljeno na začetek dogajanja, ne na konec. 

Temu kljub osnovni prepoznavnosti virov ne sledi razrast disonantnih in heterogenih elementov skupinskega uglaševanja, temveč Berger stvar pelje bolj v smer masivne akumulacije v glomazni drone, ki je v osnovi precej milozvočen oziroma razumljivo usmerjen v tiste intervale oktave, kvarte in kvinte, ki se pri uglaševanju iščejo. In to brnenje kar traja, slabe pol ure skorajda, vmes pa se s to dromljajočo gmoto ves čas dogajajo bolj ali manj subliminalne spremembe. Proti koncu stvar zaživi še na dodaten način, saj smo deležni nekaj več notranjega valovanja oziroma postane naša zaznava bolj dojemljiva za konstantne mikrotonalne odklone, ki se sestavljajo na njim lasten način. V tem smislu je Berger v zvočno krajino obenem zakodiral in odklenil na mikro ravni ne povsem predvidljiv generativen potencial, ki bo gotovo nagrajeval vsako nadaljnje poslušanje.  

S ploščo »Endless Walls« stopamo na precej drugačna, a na neki način enako premišljena območja. Mogoče bi bilo še primerneje reči, da se pričnemo srečevati z drugačnimi zidovi oziroma gibati vzdolž njih. Dve kompoziciji, »Wall 1« in »Wall 2«, namreč v sebi nosita nekaj izrazito bolj hermetičnega in nemara za določene poslušalske navade tudi zahtevnega. Gre za posnetke igranja na raztelešeno strunsko drobovje klavirja, ki ga Brgs v navezavi s projektom Partija, razvija že kar nekaj časa. Fizični izvedbi kompozicije se pridruži še naknadni poseg v posnetek, in sicer predvajanje v nasprotno smer, »reverse«. Ta preprost in ušesom do neke mere tudi domačen poseg ima seveda učinek tistega tipičnega zadevanja ob ostre zvočne reze na višku glasnosti, ki v »izvorni« verziji seveda predstavlja prvi udarec, začetek zvočenja. Seveda pa se srž kompozicij »Endless Walls« ne izčrpa v tovrstnem »učinku«, temveč gre spet kot v primeru »Overture for a New Beginning« za zavestno aplikacijo kompozicijsko-konceptualne geste, ki se nam ponuja v posluh, pretres in predvsem doživetje kot tako. Ponujeno ali med nas vrženo lahko sprejmemo ali pustimo, bližnjice ni. Kosom se je treba podvreči, slediti skrivnostni monotoniji in neizprosnemu podaljševanju trajanja ter zadevati ob zvočne objekte, zidove in razbirati vzgibe njihovega sosledja. 

Brgs je s ploščo »Endless Walls« med nas poslal izdelek, ki ne stremi k ugajanju, nestrpnosti ali konvencionalni muzikalnosti, tudi ne beži od nelagodja, zagonetnosti, nemara celo »dolgčasa« v dobrem smislu, temveč nas ravno v tem odmerjeno potopi. S ploščo »Overture for a New Beginning« tvorita še en dvojec njegovega solističnega opusa, ki ob tem, ko se razrašča, narašča tudi v prepričljivosti in kompozicijsko-vsebinski ostrini.