Nublu, 2012

Konec šestdesetih in v sedemdesetih so se na ulicah italijanskih velemest snemali surovi, grobi in energični krimi filmi, ki se jih je prijel naziv »poliziotteschi«. Zaradi hitrega načina produkcije in omejenih produkcijskih sredstev so bile scene v teh filmih pogosto “rubate”, ukradene, bile so posnete sredi mestnega vrveža. V primerjavi s hollywoodskimi standardi A, pa tudi B produkcije, so bili tovrstni italijanski filmi sicer pogosto videti poceni, toda po drugi strani so se držali doslednosti pri prikazu prostora in časa, kar jim je dalo trajno avtentičnost.

Te policijske filme krasi tudi poseben šarm zaradi vzdušja, ki ga je ustvarila bogata, razkošna, raznovrstna in ne nazadnje gruvaška godba, skozi katero so klasično izobraženi skladatelji in drugi producenti ponujali interpretacijo funkijaške spremljave ameriških krimi in blaxploitation filmov skozi italijansko, mediteransko izraznost. Tako kot v primeru špagetarjev, ki so sloneli na podobnem konceptualnem pristopu, je tudi pri žanru poliziotteschov prišlo do glasbenega  presežka. Da so Italijani izjemni umetniki in obrtniki na mnogih področjih ustvarjanja in da je filmska glasba eden od njih, lahko slišimo v mnogih skladbah in partiturah, ki so jih skladali in posneli Pierro Piccioni, Stelvio Cipriani, Alessandro Alessandroni, Gianni Ferrio, Armando Trovajoli, Franco Micalizzi in med mnogimi drugimi tudi Ennio Morricone, ki je dal opazen prispevek tudi k temu žanru. Pod taktirko akademsko izobraženih in razgledanih skladateljev se je funk, ki je bil prva sestavina in ritmična podlaga, razvil v resnično enkraten in jedrnat fusion, poln enkratnih idej in vrhunskih izvedb, v katerem slišimo klasične filmske aranžmaje, jazz, soulovske vibracije vse do ostrih fuzziranih kitar ter  psihadeličnega  in  progresivnega rocka.

Milanska zasedba Calibro 35, ki jo je leta 2007 sestavil producent Tomasso Colliva, se je podala v nadaljevanje in rockovsko posodabljanje te čudovite italijanske dediščine. V Calibro 35 igrajo klaviaturist Enrico Gabrielli, kitarist Massimo Martellotta, bobnar Fabio Rondanini in basist Luca Cavina. Album Any Resemblance to Real Persons or Actual Facts Is Purely Coincidental, katerega naslov je prevod italijanskega izvirnika Ogni Riferimento a Fatti Realmente Accaduti È Puramente Casuale, njihov tretji studijski album, so posneli v Brooklynu in na njem so se prvič predstavili z večinoma lastnim gradivom. Glede na to, da sta med dvanajstimi pesmimi le dve priredbi, in sicer Morriconejeva Passaggi nel tempo in Piccionijeva New York New York, so se Calibro 35 pri tej nalogi odrezali precej solidno. Treba je sprejeti dejstvo, da se z lastnim avtorskim gradivom Calibro 35 primerjajo z velikimi mojstri filmske glasbe, katerih delo je skozi desetletja potrdil čas, ki je najboljše merilo vrednosti glasbe. K zahtevni nalogi so pristopili pogumno. Calibro 35 so ponotranjili principe in logiko skladanja pesmi v tem slogu, zato glasbeni vtis načeloma sledi prvima dvema na priredbah slonečima albumoma, toda pod gladino večine repertoarja ni najti izvirne skladateljske iskrivosti žanra. Razloga za to sta dva. Najprej, Calibro 35 so bend, medtem ko so godbo v njihovem žanru pisali skladatelji. Že tu je bistvena razlika v načinu ustvarjanja in razmišljanja. Drugi razlog je ta, da so Calibro 35 na prvih dveh albumih posneli izbor najbolj izrazitih pesmi iz žanra, čistih klasik filmske glasbe. Doseči raven gradiva preteklih dveh albumov, sestavljenih iz klasik žanra, bo zelo težko. Ampak uho, ki ni vajeno zlatih prispevkov, bo lahko navdušeno nad  briljantno glasbeno interakcijo, občutkom za timing in ritem ter nadvse polnim zvokom Calibro 35. Album Any Resemblance to Real Persons or Actual Facts Is Purely Coincidental je dinamična, iskriva in doživeta interpretacija glasbenega žanra poliziotteschov, na katerem Calibro 35 prinašajo določeno svežino s skladbami, ki slonijo na pevskih vložkih v scat slogu, kot sta denimo Uh Ahh Brr in Il Pacco.

Svoj posebni slog bodo Calibro 35 predstavili slovenskemu občinstvu na koncertu to soboto v Murski Soboti.