Samozaložba, 2013

Can of Bees, trio iz Šentjanža pri Dravogradu, je lani zmagal na mednarodnem glasbenem natečaju v Subotici, v času bivše države pomembnem glasbenem dogodku, ki je veljal za odskočno desko do pogodbe z založbo in je bil prvi konkretni korak k prepoznavnosti v sredinskem toku kulturnega prostora. Tako je bilo včasih. Danes je drugače. Lep podvig, ki je uspel tej trojki dvajsetletnikov, ki v angleščini doživeto poje blues, jim v Sloveniji ni prinesel nič materialno otipljivega, jim je pa vsekakor dal potrditev, da je njihovo glasbeno početje vredno truda.

Istoimenski prvenec, izdan  v samozaložbi, je dolg le dobrih dvajset minut, a pesmi, stil in žar, s katerim Can of Bees pristopajo h igranju, vabijo k pozornosti, saj gre za rockovsko skupino, ki se v našem prostoru ne pojavlja ravno pogosto. Can of Bees imajo pravzaprav kar nekaj vrlin, ki jih rabijo dobre rockovske skupine in jih je v našem prostoru precej redko zaslediti.

Kratka, a sočna zbirka osmih pesmi se začne s težkim in valečim se bluesovskim riffom, ki se mu počasi pridružita boben in bas. V njihovem blues rocku se takoj sliši, da fantje čutijo to, kar igrajo, in da vedo, zakaj pri tej glasbi gre. V naslednji Hesus rahlo stopnjujejo napetost, pevec gradi pesem okoli voodoo blues riffa in kriči: »Svojo jezo sem zgradil okoli tebe,« medtem ko mu v korak sledita boben in bas, ki razprostirata udobno podlago. V tretji skladbi Desert Groove prestavijo tempo v peto hitrost, v oster rock, postavljen na punkerski osnovi, s katerim pevec kitarist in vokalist Jan Lužnik, bobnar Davor Detečnik in basist Jure Gobec pokažejo, da znajo delati tudi spevne in vznesene pesmi. Naslednja 22 je eden izmed viškov kratke in jedrnate zbirke. Lužnik s svojo ostro, ritmično kitaro reže garažno bluesovski groove, v katerega se je zaklenil bobnar. Boben in kitara sta tu združena v eno, a tudi vokal in bas najdeta svoj prostor v tem omamnem plesnem rocku. Crazy in Don't You Wanna sta solidna in hitra rock'n'rolla, predzadnja Seven je razpoloženjski blues rock instrumental, iz katerega se vržejo v hitro in doživeto priredbo Stonesov Turd on the Run.

Na posnetkih se sicer sliši, da so bili narejeni hitro in da bi lahko iz posameznih pesmi z več časa, bogatejšo produkcijo in bolj raznovrstnimi aranžmaji potegnili več. To, kar se začne kot slovensko doživljanje interpretacije bluesa in ameriške godbe na način The Black Keys skozi glasbeno izraznost z elementi lokalnega pop rocka v slogu Siddharte, se skozi poslušanje albuma razvije v zelo iskreno, žara polno potovanje proti izviru rock’n'rolla, pri čemer so The Black Keys in The White Stripes zgolj vrata, skozi katera so se Can of Bees podali na potovanje.

Can of Bees imajo večino dobrih lastnosti, ki jih lahko pričakujemo od skupine, ki je v razvojni fazi svoje glasbene poti – imajo željo, očiten igralski talent, pesmi s potencialom, občutek za ritem in veliko navdušenost nad glasbo. Poleg tega pa imajo sidrišče v odličnem bobnarju, kar je dober znak za prihodnost – skupine, ki imajo temelj v ritmu, so skupine s prihodnostjo. Ko se pevec Jan vrže v hitro punkersko izvedbo manj znanega Stones rokerja Turd on the Run, zveni, kot da je nekdo spustil električni rock'n'roll tok skozi njegovo telo. Popolnoma prevzet, zgubljen v glasbi in trenutku, a v istem trenutku osredotočen in duhovno najden.

Can of Bees so konkretno, novo ime na slovenski sceni, ki si ga velja zapomniti.